Predstava Balada o trobenti in oblaku, ki jo bodo v režiji Žige Hrena jutri ob 20. uri premierno uprizorili v Mini teatru, je nastajala po znani istoimenski noveli Cirila Kosmača iz leta 1957, v kateri je ta prepletel okvirno zgodbo o pisatelju, ki poskuša napisati povest o junaku, in pa zgodbo primorske kmečke družine med drugo svetovno vojno. Po njej je leta 1961 nastal tudi sloviti film režiserja Franceta Štiglica, dve leti zatem je bila novela dramatizirana kot radijska igra, redkeje pa se je znašla na gledaliških odrih.
Proces kot potovanje
»Gre za besedilo, ki odpira različna vprašanja, s katerimi sem se soočal že med študijem, kot so vprašanja ustvarjalnosti, ustvarjalnega procesa, vloge umetnika in njegove odgovornosti, ter jih prežame s tematiko vojne, njenih posledic in krivde,« pojasnjuje režiser Žiga Hren izbiro izhodišča za svojo magistrsko predstavo v koprodukciji Mini teatra in AGRFT. »Te motive bi sicer lahko obdelal tudi skozi avtorski projekt ali pa katero drugo predlogo, toda ta Kosmačeva novela ni le vrhunska literatura, temveč premore tudi izjemen gledališki potencial.« Kot ugotavlja, je že v svoji zasnovi izrazito dramska: »Vse se zgodi v enem dnevu, število likov je zgoščeno, besedilo je polno dialogov, kar je za gledališke namene hvaležno, obenem pa je mogoče k njemu pristopiti na različne načine in z različnih zornih kotov. Ker me zanima pripovedno v gledališču, pa je bil zame nadvse pomemben element tudi Kosmačev jezik: besedilo ni le izvrstno izpisano, ampak se ga tudi odlično govori.«
Dramatizacije sicer niso pripravili vnaprej – kot je bilo to denimo pri zadnji postavitvi Balade o trobenti in oblaku v režiji Janeza Povšeta leta 1977 v novogoriškem gledališču –, prav tako ne gre za ravno »klasično« priredbo proznega dela za oder. »Proces je bil morda najbolj podoben nekakšnemu potovanju: najprej smo le brali Kosmačevo besedilo, se o njem pogovarjali in precej časa namenili tudi preučevanju njegovega širšega konteksta, potem pa smo skozi raziskovanje, ki je trajalo dva ali tri mesece, poiskali načine in postopke, ki so se zdeli ustrezni za posredovanje te zgodbe, od pripovedovanja do dramskih prizorov ter tudi na primer neke vrste zvočne igre,« dodaja režiser. »Oblika predstave je tako nastajala sproti.«
Usmerjenost na bistveno
Pri oblikovanju uprizoritve so se osredotočali na tisto, kar se je izkazovalo kot bistveno na ravni vsebine pripovedi ter njene dramaturgije. Eno od vprašanj je bilo seveda, kaj uporabiti in kaj izpustiti iz približno 200 strani dolgega besedila. »Selekcija je potekala na dveh ravneh – po eni strani smo se morali odločiti, katere dogodke oziroma prizore iz predloge je pomembno ohraniti zaradi same zgodbe, pri posameznih prizorih pa smo nato določili še, ali se jih bomo lotili skozi pripovedovanje, dialoge ali pa kako drugače, na primer skozi prelitje v neko podobo ali simbol,« razlaga dramaturginja Iva Štefanija Slosar. »Tako je lahko včasih več strani besedila na odru zgoščenih v enem samem elementu.« Takšne zgostitve so iskali tudi pri scenografiji, kostumih in zvoku. »Že dokaj hitro smo ugotovili, da ta zgodba, če naj zares pride do izraza, potrebuje odvzemanje in ne kopičenja, pa tudi neko intimnost, in na odru je tako ostalo le tisto, kar je nujno, da jo povemo,« poudarja Hren.
Kot pristavlja dramaturginja, Balada o trobenti in oblaku ni le zgodba o vojni, njenih grozotah in junaštvu, temveč odpira tudi vprašanje, kaj junaštvo prinese s seboj in kaj za njim ostane. »Junak ima privilegij, da se odloči za neko dejanje, ki mu prinese slavo, smrt ali običajno oboje; njegova zgodba je s tem zaokrožena. Vendar so vedno tu še drugi, ki tega privilegija odločitve niso imeli, vseeno pa morajo živeti z njenimi posledicami; praviloma gre za ženske, tudi v tem besedilu. In njihova zgodba, ki nima dramatičnega zaključka, pogosto ostane spregledana.« Ravno to, da je vredno slišati tudi tiste zgodbe, ki niso »junaške«, je po režiserjevih besedah nekakšno etično ozadje predstave. Nastopili bodo Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka, za scenografijo je poskrbela Karolína Kotrbová, za kostumografijo pa Nina Čehovin.
