Opera Falstaff je zadnja Verdijeva opera, gre pa za komično opero v treh dejanjih. Verdi jo je ustvaril skupaj s pisateljem in libretistom Arrigom Boitom, s katerim sta sodelovala že pri operi Otello – obe sta navdahnjeni po dramah Williama Shakespeara. Pri Falstaffu sta pravzaprav povezala dve deli, komedijo Vesele ženske windsorske in odlomke Henrika IV. Zanimivo je, da je skladatelj to opero videl kot svoje največje delo, očitno je slutil, da bo ostala stalnica opernih gledališč po svetu. Kot zanimivost je Marko Hribernik, umetniški direktor ljubljanske Opere, omenil, da bi ta opera lahko nastala že mnogo prej, saj jo je hotel napisati že Mozart, a je skladatelja prehitela smrt, so pa opero našli v fragmentih v njegovi zapuščini.
»Verdijev Falstaff je opera, ki si jo mora privoščiti vsako resno operno gledališče, zahteva pa svoje veščine, tako orkestra, predvsem pa solistov, najbolj glavne vloge Falstaffa, ki je zaupana domačemu pevcu Jožetu Vidicu in gostu iz Beograda Nebojši Babiću. Nekateri bi celo rekli, da je to ena največjih baritonskih vlog v klasični operni literaturi. Opera se ponaša tudi z zahtevnim libretom, ki narekuje neverjetna emocionalna stanja, ki jih bodo morali vsi protagonisti zdaj prinesti na oder,« je še povedal Hribernik.
S tem namenom je povabil k sodelovanju italijanska gosta. Dirigent Marco Guidarini iz bližnjega Trsta je z ljubljansko Opero že večkrat sodeloval, režiserja Emanuela Gambo pa tudi že poznamo, saj je lani spomladi na ljubljanski oder postavil Italijanko v Alžiru; Falstaffa si je zdaj zamislil v povsem novi inscenaciji. V Ljubljani je bil Falstaff prvič uprizorjen 22. aprila 1939 v režiji Mirka Poliča, sledile so postavitve v sezonah 1951/1952, 1977/1978 in nazadnje 1993/1994 v režiji Vinka Möderndorferja.
Ko prelisičijo ženske
V operni zgodbi sir John Falstaff poskuša zapeljati bogati ženski, Alice Ford in Meg Page, v upanju, da bi pridobil dostop do premoženja njunih soprogov. A njegov načrt se izjalovi, saj njegovo prevaro spregledata in se skupaj s prijateljico odločita Falstaffa prelisičiti. Zgodba je polna humorja in premetenih zapletov, Falstaff pa ni le žrtev potegavščin windsorskih žensk, ampak tudi domiselna komična oseba.
Verdi je v Falstaffu uporabil svoje že znane kompozicijske metode, s katerimi je slikal značaje in dramske napetosti, hkrati pa je ustvaril komično vzdušje, ki ga je osnoval na detajlih. »Kako zahtevna je opera, se najbolj kaže skozi to, da sta za uprizoritev potrebna precejšen napor in osredotočenost, ko je treba vključiti vse vidike glasbene dramaturgije. Poleg solističnih vlog, ki so seveda najbolj pomembne, se odgovornost za predstavo razširi na celoten operni izbor kot tudi na posamezne manjše vloge, ki prispevajo k zaokroženi celoti,« je povedal dirigent Marco Guidarini. Dejal je še, da je Verdijeva glasba v nekem smislu ohranila svojo klasičnost, je estetsko drugačna in svojstvena. » V tem svojem zadnjem obdobju ustvarjanja je Verdi vključil v glasbo tudi drugačne glasbene izraze, hkrati pa je zadržal klasični pristop, ki ga je nato nadgradil še s sodobnejšimi formami. V tej operi je zaobjel dobršen del stoletja, v katerem je ustvarjal.«
Režiser Emanuele Gamba, umetniški direktor Teatra Goldoni, ki se podpisuje pod koprodukcijo opere, pa je dodal: »Falstaff je nekakšen hommage izjemnemu Verdijevemu opusu in hkrati predstavlja ogromno darilo človečnosti v sporočilu, da je dobro biti radosten in hkrati žalosten zaradi ljubezni, ker ji to daje smisel. V tej zgodbi je pravzaprav vse posvečeno ljubezni, ki je motor življenja. Sicer pa sva z maestrom ob ustvarjanju predstave vedno znova odkrivala nove poglede znotraj besedila, kar naju je izjemno motiviralo.« Dejal je še, da je dogajanje scensko umestil v cirkus, pri čemer je sodeloval z utečenima stebroma beneškega gledališča La Fenice, scenografom Massimom Checchettom, ki je denimo tudi umetniški vodja beneškega karnevala, ter kostumografom Carlosom Tieppom, zgodbo pa so nato vsi trije postavili v cirkus tako, da spominja na Fellinijevo kinematografijo.
Vloga Falstaffa zahteva zrelost
Jože Vidic, ki bo glavno vlogo pel v alternaciji, je povedal, da to ni njegovo prvo srečanje s to opero, pred šestnajstimi leti je, sicer v drugi vlogi, že gostoval v izjemno odmevni produkciji Narodnega gledališča v Pragi (Národní divadlo), čez tri leta pa se je še enkrat srečal z njo, »zato mi je na neki način že domača, veliko sem vedel o njej že prej. Pa vendar sem tokrat prvič v vlogi Falstaffa in moram reči, da ko sem vlogo začel peti na pamet, sem imel kar težave s tem, kje naj bi vstopil. Po nekaj mesecih trdega dela se seveda zdaj tudi v tej vlogi počutim domače. S tem Falstaffom zaokrožujem cikel Verdijevih oper, ki so nastale po predlogi Shakespeara, se pravi Macbeth, Otello in Falstaff.«
Drugi Falstaff, beograjski gost Nebojša Babić, je dodal, da je treba za vlogo Falstaffa dejansko najprej dozoreti, tako umetniško kot po človeški plati. Povedal je še, da je to njegovo drugo sodelovanje v tej Verdijevi operi. Navdihuje pa ga, ker slavi življenje. »To je tako, kot če bi imel ob sebi dve ženski in bi se moral torej spopasti z dvema ženskama, torej živeti s polnimi pljuči – to poenostavlja oziroma pooseblja Falstaff,« je povedal srbski gost, ki je prav za to vlogo, ki jo je lani pel v Narodnem gledališču v Beogradu, dobil prestižno nagrado za vrhunske umetniške dosežke.
