Čeprav je zasedba na odru ženska – in jasno je, da staranje v naši družbi ženske zaradi seksualizacije mladosti in posledične prisile večne mladosti še dodatno zaznamuje –, je lepota predstave ravno v zanikanju tega družbenega konstrukta. Pokaže namreč, da je zrelost lepa, da so telesa s starostjo lahko vedno bolj kredibilna, akcije odgovornejše, regeneracija po porazih pa hitrejša. V tem smislu je tudi odločitev za pogumno metodo, ki v veliki meri pušča stvari odprte, odraz koreografske zrelosti: o času se gotovo najbolj iskreno govori takrat, ko ga ne zanikamo s koreografsko fiksacijo prek projekcije, kaj natančno naj se zgodi. Delakova z ekipo vzpostavi posebno mikrosituacijo – pet teles ima na razpolago nabor koreografskih orodij in svojo občutljivost, da vstopajo v odnose med seboj, z glasbo Luke Prinćiča, svetlobo Janka Ovna, rekviziti Ajde Tomazin, ki so namenoma različnih provenienc in čutnih kvalitet, od naravnih materialov do vsakdanjih uporabnih objektov. Ti lahko na določeni točki postanejo del kompozicije in njihove čutne kvalitete pomembno vplivajo na gledalčev imaginarij, ki ga dodatno mistificira še odrska megla. Vse je torej živo, v nenehnem oblikovanju, celo glasba se prek senzorjev giba in zajemanja zvoka iz prostora prilagaja situaciji ter se z njo aktivno pogaja.
Od tu naprej, a vedno v tem okviru, je vse podvrženo naključju, torej okoliščinam dneva, samo tega edinega, ki je neponovljiv. Petkova premiera je sicer kazala nekaj »premierne« okornosti, vseeno pa so pred nami zrasle nepozabne situacije – med njimi gotovo natančno in z dogajanjem uglašeno monumentalno telo Snježane Premuš, ki ga redko vidimo znotraj naloge drugega koreografa, a je zato tu še toliko bolj presenetljivo. Tu je bilo še krhko, a zaupljivo telo Kristýne Šajtošove, delo s prostorom Anje Bornšek, osredotočenost Urške Vohar in razgaljena ranljivost odgovornosti za celotno situacijo, ki je koreografinja Maja Delak tudi gibalno ni prikrivala in je prišla nemara najbolj v ospredje v njenem intenzivnejšem prestopicanju.
Predstava tako, kot piše tudi v gledališkem listu, ne postreže s klimaksom, zato pa gotovo potrka na občutljivost gledalca in ga pripravi do tega, da investira pomene, išče svoje vrhove, vzpostavi afinitete in prek minljive strukture ter minljivih teles za trenutek globlje občuti lastno minljivost. Brez obžalovanja.
