Prekucnjena reprodukcija freske služi kot dramaturški zemljevid, kjer glasba najprej zaseda nebeški, telo in ples pa meseni, peklenski spekter. In kdo drug kot Lazar in Jurišić, ki ne le da tehnično obvladujeta svoja medija, ampak ju zares zaigrata in razigrata, lahko z ravno z jukstapozicijo glasbe in plesa pokažeta, da ples vedno že pritiska na nebeške tipke, glasba pa ima izvir v telesu? Vrhunec njunega igrivega izvajanja – in skupna točka sodobnega plesa in sodobne klasične glasbe je vsaj v tem primeru ravno hudomušnost in afirmacija napak ter njihova integracija v kompozicijo – je gotovo v obeh solo točkah, kjer se skorajda zabriše meja med glasbenim in plesnim izvajanjem. Solo Leje Jurišić oziroma njen duet s starim pianinom, ki ga na oder ritmično škripaje pripelje tehnik, je zares »antologijski«, kot se je izrazil Rok Vevar. Skozi točko plesalke, ki se ob klavir najprej mimogrede obrega, potem ga uporablja kot oporo in s telesno maso, ki se zgošča zdaj na tej zdaj na oni skrajnosti njenega telesa, nanj nazadnje izključno skozi funkcionalnost kontra pritiska tudi zaigra, pronica žlahtna dediščina dada teatra. Lazarjev funkcionalni ples, ko dirigira posnetku svoje simfonije pred praznimi stoli in stojali, pa se – podobno kot Xavier le Roy v Le sacre du printemps iz 2007 – igra z utelešeno glasbo, ki predhodi slišani in je vzgib za koreografijo dirigentskega gibanja.
Če je sodobni ples prehodil dolgo pot, na kateri se je otresel odvisnosti od glasbe in postal avtonomen, se zdi, da v primeru dueta Lazar-Jurišić vstopa nazaj v odnos z glasbo popolnoma osamosvojen: tako neodvisen je, da si zlahka privošči celo plesanje na takt (metronoma). Drugače kot v duetu z Mandićem, kjer je, četudi nehoteno, vsaj malo prisotno tudi tekmovanje, kdo zmore in si upa več, je v tem primeru eliminirana vsaka konkurenčnost. Nemara tudi zato, ker gre tu za duet dveh različnih medijev, ne pa za performerski duet. Na tak način je tudi sodobnoplesni medij, ki v priznanosti gotovo zaostaja za resno glasbo, afirmiran na najboljši možen način: Jurišić Lazarju pač v vsem parira, saj v koreografijo vključuje vsako specifičnost svojega (ozaveščenega, seksualiziranega) telesa. Jukstapozicija obeh izvajalcev je zato zadosten pogoj, ki predstavlja zadosten kontekst: nič več kot to se performerjema ni treba truditi s proizvodnjo pomenov in podajanjem komentarjev in mnenj. Za tisto najmočnejše in najresničnejše je danes – de facto – potrebna kvečjemu redukcija.
