»Iz lanske sezone imamo veliko dolgov, tako do občinstva kot do sebe. Izpeljali smo sicer celoten program, toda več predstav je dobilo le spletno različico; to bomo popravili v teh mesecih, ko bodo vse te uprizoritve zaživele tudi na odru,« je pojasnil ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor pred uvodnim koncem tedna nove sezone, s katerim se je seznam omenjenih dolgov že skrajšal za dva. Sinoči so v Mali drami odigrali dramo Učinek britanske avtorice Lucy Prebble v režiji Eve Nine Lampič, ki je bila po spletu izvedena februarja, nocoj pa na velikem odru sledi še premiera distopične enodejanke Samuela Becketta Konec igre, ki je predpremiero doživela tik pred poletjem, režiser Diego de Brea pa jo označi kot »hkrati znano in neznano besedilo, ki je prispodoba tega, kar živimo«.
Zaklonišče sredi ničesar
Enodejanka Konec igre, krstno uprizorjena leta 1957, velja za eno najznamenitejših in nemara tudi najbolj značilnih del slovitega irskega dramatika. V njej smo priča štirim tako ali drugače zaznamovanim junakom, ki životarijo v nekakšnem zaklonišču sredi opustošene pokrajine; vsak med njimi je na svoj način poškodovan, onemogočen in nebogljen. Trije od njih sicer vidijo, a le eden od njih lahko drugim poroča o tem, kakšen je svet zunaj – saj je edini, ki zmore splezati na lestev in gledati skozi okenca visoko v zidu. Zavedajoč se ničevosti in brezciljnosti svojega obstoja se četverica prebija skozi čas z grotesknimi pogovori in opravki…
»Gre za apokaliptično besedilo, ki nam zlahka obudi spomine na nedavno zaprtje zaradi epidemije,« ugotavlja prevajalec Srečko Fišer. »Beckett v njem spretno križa brutalno farso s klasično tragedijo, sicer pa je to mojstrovina odvzemanja, besedilo je ogolelo do najbolj bistvenega in osnovnega, to pa je nato pomnoženo s ponavljanji.« Pri prevajanju je moral zato paziti predvsem na to, da besedila ni nehote »izboljševal«, saj je v njem precej slogovno vprašljivih prijemov, ki pa so seveda premišljeni – ravno skozi njih se namreč odraža nekakšna »ne-eksistenca« protagonistov.
Nemoč in hrepenenje
Podobno razmišlja režiser Diego de Brea. »Besedilo je izjemno ravno v tej svoji bazičnosti, sicer pa je zelo natančno stkano, kot nekakšna partitura, katere pravi pomen je treba šele poiskati.« Pravi, da gre za močno, sugestivno prispodobo človekovega minevanja, odhajanja, tudi smrti, ki pa govori še o marsičem drugem. »Junaki te igre se nahajajo v nepredušno zaprtem prostoru, kjer je nebo prazno in požrto, prevladuje občutek nemoči, vseeno pa je prisotno tudi hrepenenje po tem, da bi se kaj od izgubljenega vendarle obdržalo ter povrnilo. In med drugim me je pri tej predstavi zanimalo, kje se v tej tragiki odpira tudi komično.«
De Brea dodaja, da gre za igralsko nadvse zahtevno predstavo, saj besedilo ne prenaša nikakršne dodatne interpretacije, ponuja le nekakšen suhi verizem vsakdanjega življenja. S tem se strinja tudi Jurij Zrnec, ki priznava, da je bilo treba običajna izrazna sredstva precej omejiti. »Zame kot igralca je bilo soočanje s to natančno predlogo velik izziv, saj od nje ni mogoče odstopati, pri čemer pa ne prenese nobenega balasta.« Poleg njega v predstavi nastopajo še Matija Rozman, Veronika Drolc in v alternaciji Igor Samobor oziroma Gregor Baković. Nocojšnji premieri bodo od ponedeljka naprej sledile prve štiri ponovitve.
