Po nedavnem odprtju Male drame v prostorih na Litostrojski cesti bo v začasnem domovanju SNG Drama Ljubljana nocoj zaživel še veliki oder, na katerem bo ob 20. uri premiera predstave Otroci sonca, ki jo je po predlogi ruskega klasika Maksima Gorkega (1868–1936) zrežiral Paolo Magelli. Prav tako se bo danes odprla Drama kavarna, zadnji delček mozaika celostne gledališke izkušnje.
Grenka praznina obstoja
Kot pravi ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel, je nadvse vesela, da veliki oder odpirajo prav z dramo Otroci sonca, ki je v evropskih gledališčih v minulih letih tudi sicer precej priljubljena; lani je tako v Cankarjevem domu gostovala postavitev te igre, kot jo je v Bochumu zrežirala Mateja Koležnik. »Gorki je resda avtor, ki velja za nekakšnega začetnika socialističnega realizma, toda postopno so začeli v njegovih delih odkrivati tudi druge plasti,« še pristavlja ravnateljica. Uprizoritve njegovih iger – kot sta Na dnu ali Malomeščani – so bile v preteklosti na naših odrih že razmeroma pogoste, Otroci sonca pa so po njenih besedah izjemno natančna in grenka refleksija družbe, ne le tiste pred več kot sto leti, temveč tudi današnje. »Gre za metaforo sodobnega evropskega intelektualca, ki si zatiska oči pred vsem, kar ga obdaja v svetu.«
Gorki je dramo Otroci sonca napisal leta 1905 v času prestajanja zaporne kazni zaradi sodelovanja v socialdemokratskem revolucionarnem gibanju, v njej pa izrisal svet, ki je izgubil orientacijo in se utaplja v nepomembnih sporih, utopičnem idealizmu ter brezdelju. »Besedilo skozi vase zaverovan privilegirani sloj izrisuje podobo družbe, v kateri je čutiti nujnost spremembe,« pravi dramaturginja predstave Željka Udovičić Pleština. »Zunaj so nemiri, razsaja tudi epidemija kolere, ti intelektualci pa se ukvarjajo s svojimi debatami, slikanjem in čustvovanji, ne da bi bili sposobni zaznati razmere v širši družbi. V tem je igra zelo aktualna – tudi danes imamo opraviti s političnimi in ekonomskimi elitami, ki nimajo več pravega vpogleda v splošno družbo in njene težave.« Kot pojasnjuje, so se pri priredbi besedila odločili, da ga očistijo socrealističnih elementov, okrepijo pa eksistencialne in tako pokažejo »praznino obstoja, ki ni sposoben konkretne akcije«.
Cel kontinent pomenov
»Ko vstopiš v drame Gorkega, vstopiš na cel kontinent – kajti gre za avtorja, ki ni preračunljiv in se ne zadržuje, temveč pri pisanju vselej daje vse od sebe,« pa ugotavlja režiser Paolo Magelli, ki se je z Gorkim med drugim spoprijel že pri uprizoritvi drame Letoviščarji v novogoriškem gledališču pred dobrim desetletjem in pol. »Včasih je zato kar težko razbrati, kateri je osrednji tok reke pripovedi in njene glavne teme – in v tem smislu je to eden njegovih težjih tekstov.« Kot pravi, živimo v času, ki mu podobno kot v drami vlada depresija, takšno stanje pa so poskusili zajeti tudi v predstavi.
Otroci sonca so bili sicer v ljubljanski Drami že uprizorjeni leta 1975 v režiji Steva Žigona, tokratna postavitev pa je nastala po povsem novem prevodu Boruta Kraševca. »Gorki je klasik, v katerem pa se razpira ogromno modernega in sodobnega,« opaža lektorica Tatjana Stanič. »Takšnemu prepletanju smo sledili tudi v jezikovni podobi predstave: kakor postopno razpada svet, razpada tudi stari jezik, vanj pa vse bolj vdira dinamična, moderna govorica.« V predstavi bodo nastopili Branko Šturbej, ki med drugim opominja na njeno »ostrino pogleda«, Barbara Cerar, Maša Derganc, Janez Škof, Nejc Cijan Garlatti, Polona Juh in drugi; scenografijo sta zasnovala Marko Japelj in Lin Martin Japelj, za kostumografijo je poskrbel Leo Kulaš, oblikovalka svetlobe je Mojca Sarjaš, glasbo pa podpisujeta Ivanka Mazurkijević in Damir Martinović - Mrle.
