Praizvedba Fausta koreografa in šefa mariborskega Baleta Edwarda Cluga je bila že leta 2018 v Opernhaus Zürich, druga postavitev se je zgodila v Leipzigu, kjer je študiral Goethe, ki je navdihnil tudi Cluga, tretja, slovenska krstna izvedba, je bila novembra v domačem Mariboru, jutri pa se bo zgodila še ljubljanska premiera na Gallusovem odru Cankarjevega doma. Pod koprodukcijo se podpisujeta SNG Maribor in Cankarjev dom v sodelovanju z Opernhaus Zürich.
V Faustu se je ob Clugu povezala že utečena ustvarjalna ekipa – skladatelj Milko Lazar, scenograf Marko Japelj in kostumograf Leo Kulaš. Ekipa se sicer trenutno že dve leti posveča novi predstavi Sen kresne noči po motivih Shakespeara, premiera bo 18. februarja 2025 v Staatsballett Berlin.
Koreograf kot organizator
Ljubljanska premiera Fausta bo največja doslej, ima največji oder in obeta se tudi največji obisk. Adaptacije med odri, kjer je Faust že stal, so minimalne, zagotavlja koreograf Clug, »ker je koreografski okvir zelo jasen in scensko niti ne dopušča pretiranih prilagajanj. Po premieri v Švici je Cankarjev dom izrazil zanimanje, da bi predstavo povabil na gostovanje, to je bilo tik pred ukrepi zaradi kovida; potem pa sem bil vesel, da do tega ni prišlo. Takrat se mi je zdela predstava tako v koreografskem, izvedbenem kot produkcijskem smislu zelo zahtevna in da mariborski balet temu še ni kos. Toda v petih letih so se stvari zelo spremenile, trenutno imamo ansambel evropske ravni, ki se je s to predstavo ne le prerodil, ampak nadgradil.« Milko Lazar je napisal zelo obsežno, izvirno glasbeno delo, s čimer je povezana tudi neke vrste anekdota. Ko je Clug slišal prve inserte baletne glasbe, je slišal preveč »Fausta« in premalo »Milka«. »In sem mu rekel: Ti napiši svojo glasbo, jaz potrebujem Milka, pripovedovanje zgodbe pa prepusti meni.« Koreograf še pravi, da najprej nista vedela, kaj bo nastalo. »Šlo je za neke vrste izum. In nastala je kompleksna, kontrastna, presenetljiva glasba, ki vključuje minimalističen pristop, baročne skice, simfonična, filmska ozadja.«
Koreograf Clug pa pri ustvarjanju ne razmišlja skozi glasbo, niti skozi gib, temveč je nekakšen organizator, ko se loti določene zgodbe. »Gib kot takšen vidim, doživljam šele v zadnji fazi procesa, ko je predstava že postavljena. Najprej razmišljam o prostoru, nato o potencialu scenografije, ki je okvir dogajanja. Hkrati je treba določiti smer koreografiji, glasba pride malce z zamikom. Vse te elemente moram uskladiti, da ustvarim konkreten fundament. Šele znotraj tega začnem razmišljati o koreografiji. Skratka, razmišljam o sekvencah, ki jih potem oblikujem, oblečem s koreografsko gibalno vsebino.«
Velike zgodbe
O tem, kako težak je korak v velike zgodbe, ki so bile povedane že neštetokrat, konkretno Faust skozi balet malce redkeje, Clug meni: »Značilnost teh naslovov in kar me privlači, je, da se ponuja veliko nevidnega – domišljijski svet; v Faustu že s prihodom Mefista, ki je nekakšno metafizično bitje. V teh izrazitih karakterjih, kot je Mefisto, ali pa Woland v Mojstru in Margareti, ali abstraktni popotnik v Peeru Gyntu, se skriva velik potencial za gib, ples, atmosfero, ki jo lahko ustvarjaš skozi to umetnost. Ampak ko gre za konkretne pripovedi, denimo Faustov monolog v začetku romana, si je težko predstavljati, kako boš to povedal ali odplesal. Moja vloga organizatorja se spremeni v vlogo iskalca rešitve. Ki mora tisto, kar je že tako kompleksno povedano skozi besedo, povedati brez besed. Ravno v tej navidez nesmiselni situaciji najdem smisel.«
Način, kako povedati nekaj, pa da to ni beseda, poišče skozi gledališke elemente, kar je ključno za njegovo interpretacijo, plesno pripoved. »Vsak naslov, ki sem ga omenil, ima v ospredju univerzalni boj med zlom in dobrim, vsi vsebujejo enak konflikt. In vsaka postavitev do sedaj, če bi plesalce zamenjal za dramske igralce ali operne pevce, bi zagotovo delovala skorajda enako. Nerad govorim o sebi kot o režiserju, čeprav to sem. Kajti tenzija in atmosfera, ravno zaradi odsotnosti besede, ki jo ustvarijo gibljive slike in kadri, spominja na film. Zato je dialog med scenskim dogajanjem in gledalcem še toliko bolj neposreden,« je prepričan koreograf. Obljublja, da gledalcem Fausta ne bodo pustili počivati.
