Shonaleigh Cumbers, ena najbolj znanih evropskih pripovedovalk, je kot tuja gostja nastopila na minulem Pripovedovalskem festivalu v Cankarjevem domu. Meni, da zgodbe vedno skrivajo svoje dragulje vsem na očeh, le da človek potrebuje nekaj modrosti in življenjskih izkušenj, da jih lahko opazi.
Shonaleigh Cumbers izhaja iz judovske pripovedovalske tradicije drut'syle, ki se je razvila na Nizozemskem. Stara je bila štiri leta, ko je babica začela nanjo prenašati na tisoče ustnih zgodb judovskega izročila. Ko je prvič stopila na oder, ji je bilo približno sedem let. Sama sicer pravi, da profesionalni pripovedovalci ne obstajajo, zgodbe pripoveduješ ali ne. Sama jih včasih pravi večjemu občinstvu na festivalih in prireditvah v Evropi, ZDA in širše, včasih sami sebi, včasih mačkam. Je izredna predavateljica na oddelku za kreativno pisanje Univerze v Derbyju, zraven pa sodeluje še z institucijami, kot sta BBC in Hull Truck Theatre. Je virtuozna interpretka, ki pripovedovanje zgodb vidi kot kulturno in izobraževalno orodje, s katerim lahko človek doseže svoj najvišji potencial.
Kaj je značilno za drut'syle?
Da junaku ne uspe vedno zmagati. Stara sem bila šestnajst let, ko sem prvič slišala zgodbo, v kateri je bilo treba dekle rešiti iz stolpa. Namreč, drut'syle je tradicija žensk, prenaša se z babic na vnukinje. Odraščala sem z zgodbami o močnih junakih, ampak tudi o močnih junakinjah. Pri sedmih letih sem denimo slišala zgodbo o deklici, ki so jo kot nevesto prodali Asmodeju, kralju demonov. Ko Asmodej prvič prispe, je do njega nevljudna, reče mu, da je pričakovala, da bo višji. Ne boji se ga in na koncu se reši z ukano. V otroštvu nikoli nisem bila v stiku z zgodbami o plahih, majhnih deklicah, ki morajo biti rešene. Vzgojile so me tiste o močnih ženskah in močnih moških. Močni moški pa nimajo nič proti, če jih je treba rešiti. Temu nasprotujejo samo šibki moški.
Sama sem ekscentrična, a vedno me razjezi, ko slišim ljudi reči, da moramo na novo izumiti moderne pravljice. Ne, ni nam treba! Samo starejše pravljice moramo prav povedati. V izvirni različici Rdeče kapice ni lovec tisti, ki jo reši. Rdeča kapica reče volku, da mora v gozd na veliko potrebo. Volk jo priveže na vrv, a ona ga ukani in gre domov. To je stara različica, še preden sta prišla brata Grimm, ki sta zgodbe zbirala od žensk. Burton je zgodbe zbiral od ljudi na tržnicah, nato pa je izpustil dele o močnih ženskih junakinjah, ker ženske v viktorijanski dobi pač niso smele dobiti napačnih idej.
Vzgojiti moramo pogumne otroke, ni pomembno, katerega spola so. Ne smejo se bati povedati tistega, kar mislijo. Ne smejo se razjeziti, ko se kdo ne strinja z njimi. Vse to nas zgodbe učijo. V Amsterdamu sem ravnokar povedala zgodbo o dekletu, ki mora princa rešiti prekletstva, a je cena tako visoka, da se mora odreči tistemu, kar ji daje identiteto, in to je njena violina. Violino vrže na ogenj in ravno, ko se pripravlja, da bo vrgla še lok, jo princ ustavi in reče: 'Ne morem te prositi, da to storiš. To je to, kdor si.' Glasbeniki vedo, da je lok pomembnejši od violine, saj lok ustvarja kakovost zvoka. Prekletstvo torej ni nikoli zares izničeno, vendar takšno je življenje, kajne? Ni urejeno in čisto. Nima vsaka zgodba srečnega konca, prav vsaka pa se mora začeti z nezaslišanim upanjem.
Na neki način živite v vzporednih svetovih, v fizičnem in čarobnih.
Res je. Obstaja film z Johnnyjem Deppom o Petru Panu, v katerem gleda čez park in vidi deželo Nije. Sin mi je kot otrok rekel: »Mami, tako vidiš ti, to je tvoj svet, kajne?« Pogledam lahko po ulici in vidim svet kot zgodbe, te so zame zelo resnične. Domišljija in ustvarjalnost sta mišici, ki ju moraš trenirati, to pravim tudi svojim študentom. V tem svetu moraš biti malo nespameten, moraš malo umreti, delati napake. Naš svet ne tolerira napak, saj naj bi bile znak poraza, kar je popoln nesmisel. Kako pa naj bi se kaj naučili, če se nikoli ne zmotimo? Če si negotov, stojiš na kraju, v katerem je vse mogoče. Učiti ljudi, da je pravilen le en odgovor, pomeni učiti jih, da ne razmišljajo svobodno in ustvarjalno. Svet si večkrat ne želi ustvarjalnih ljudi.
Se vaš sin tudi uri v
pripovedovanju zgodb?
Ja. Trenutno se uči za odvetnika. Nekdo mi je nekoč rekel, da je tradicija nekaj, kar se spreminja vsakič, ko jo preneseš naprej, tako ostaja živa. Če misliš, da je to nekaj, kar se ne sme spremeniti, postane kot žuželka v jantarju. Lepa je na pogled, a ni več živa. Svojega sina sem začela učiti zgodb, kljub temu da ni moja vnukinja. Ko ga je nekoč nekdo vprašal, zakaj se želi učiti zgodb, je odgovoril: »Saj se nočem. Vendar hoče to poznati moj štiridesetletni jaz. Če se tega ne naučim, bom obžaloval.«
Danes se zgodbe tudi zlorabljajo, predvsem v prodajne namene.
Res je. Vsi pravijo, da je pripovedovanje zgodb čudovito. A ne vsako, dodajam sama. Politične stranke in velika podjetja zaposlujejo ljudi, ki zanje izdelujejo zgodbe. »To je ročno delo iz leta 1907, ko se je Albert Finkelbard odločil, da bo uspel.« Izumljajo zgodbe, podobne ljudskim pripovedim, da bi ljudi prepričali o avtentičnosti produkta. Danes se izogibajo besedi tradicija, namesto te uporabljajo »dragocene vrednote«. Namreč, če je nekaj avtentično, se lahko na to zaneseš.
V mojih poznih dvajsetih je na vsak moj nastop prihajal neki moški. Pomislila sem že, da sem mu morda všeč. Nekega dne je pristopil in rekel, da dela za veliko podjetje, ki proizvaja otroške igrače. Pravkar bodo izdali novo, za katero potrebujejo zgodbo, podobno ljudskim. Bila sem mlada in naivna. Poslala sem jim nekaj zgodb in bile so jim zelo všeč, zato so me povabili na sestanek. Ko sem sedela za veliko mizo, sem začela razmišljati, da hočejo ti ljudje pravzaprav izrabiti te zgodbe zato, da bodo lahko prodali svoj izdelek, ki je bil navaden kos plastike. A če bi imel priloženo zgodbo, bi bilo to otrokom všeč in bi začeli nadlegovati starše, da jim to igračo kupijo. Majhen del mene je še vedno zelo otroški. Rekla sem jim, da ne morem takoj podpisati pogodbe, da si moram vzeti čas za razmislek. Šla sem na sprehod in poklicala svojo mamo. To je bilo edinkrat, ko mi je dala pameten nasvet. Odločila sem se, da bom zaupala svoji intuiciji. Rekla sem jim, da ne želim sodelovati, nakar so mi ponudili še več denarja, vsoto, o kateri si nisem upala niti sanjati. Odgovorila sem: »Ne razumete. Tega enostavno ne morem sprejeti.« In odšla.
Kako se je z leti spreminjalo vaše pripovedovanje?
Ko postajam starejša, vidim v zgodbah stvari, ki jih kot otrok nisem opazila. Nisem se zavedala njihovih pomembnosti. Obstaja zgodba o velikem orlu, ki se zaljubi v žensko v zlati obleki. Svoje kremplje zarije v njena ramena in jo odnese. Sprva je bil zame to samo velik orel, ki je odnesel žensko. Z leti sem ugotovila, da gre za posilstvo. Ko danes pripovedujem to zgodbo in se orel spremeni nazaj v moškega, mu ona reče: »Misliš, da bom nosila to krvavo obleko? Nevesta bom, a samo v imenu, ker si ukradel mojo čast.« Teh stvari ti ni treba dobesedno ubesediti, v zgodbah se vse skriva pred našimi očmi.
V simbolizmu je velika moč.
Res je. V zgodbi o Lešnikovem dekletu se hoče princ poročiti z njo, vendar se ona ne želi, saj reče: »Jaz sem Lešnikovo dekle, rojena sem bila za dogodivščine.« In odide v svojo veliko zgodbo. Obstajajo raznorazne zgodbe o ženskih junakinjah, o piratkah in tako dalje. Težava sodobnega pripovedništva je v tem, da morajo biti zgodbe lepe, varne in srečne do konca svojih dni.
