Nemara gre tudi za problem pričakovanj, ki so uperjena v vsakršna nadaljevanja, a Drugi let definitivno ni tako odprt, tudi njegova namera je drugačna. V začetni sceni, ki kot da se razvija iz materiala prejšnje predstave, avtorja nakažeta, da ju iritira ponavljanje lastnih vzorcev in da sta se umetniško zapletla v repeticijo, kar bi lahko predstavljajo problem aktualne uprizoritve. A to ni nič drugega kot nastopaštvo, ki je v funkciji dramaturškega ustvarjanja kontrasta, ki želi dokazati, da temu še zdaleč ni tako: da se nista izpela, ampak imata za ponuditi še mnogo več. V drugem delu Alien Expressa nam namreč želita servirati nekaj »povsem drugega«, nekaj novega in fantastičnega, namreč spektakel, ki ga ves ta čas kot domnevni adut skrivata za zaveso. In pri tem želita uporabiti čisto vsa gledališka sredstva, ki so jima na voljo – in v prostoru, kakršna je Katedrala Kina Šiška, teh ni malo. Celo tisto »nekaj«, kar smo prej iz same relacije dveh osveščenih teles implicitno razbirali kot motor njunega delovanja, zdaj zbanalizirata v reprezentacijsko formo nekakšne energijske žogice, s katero potem »driblata« in si jo podajata, da se ta izmenično utelesi v njunem plesu. Nato jo brcneta v zaveso, ki se čudežno odpre in šov se lahko začne. Žogica leti naprej proti na piedestale postavljenima glasbenikoma (DJ Sunny Sun in jazzovski multiinštrumentalist Kristijan Krajnčan), ki svoje sole vzorno odigrata, in proti lučem, ki se zato prižigajo in obračajo.
Fanta sta na igrišču in želita v polnosti izkoristiti iluzijo in spektakelsko razsežnost teatra – nizata vse trike, ki jih imata v rokavu: od prizora z grotesknimi obraznimi mimikami, do obveznih vratolomnih akrobatskih trikov, zelo eksplicitnega postavljanja v snope luči in navsezadnje tudi umora na odru z obveznim posebnim efektom umetne krvi. Pri tem pa motivacije in problematike, ki bi bili pobudniki teh prizorov onstran krča nenehnega zadovoljevanja publike, sploh ne razberemo več. Morda ta vrtinec presežeta v posameznih prizorih, ki se razpirajo kot možen material za samostojne raziskave: denimo v plesu rok, ki vseeno bolj kot na kakšen subtilen Hand Movie Yvonne Rainer spominja na množični ornament v malem, gotovo pa v prizoru, kjer oba Krajnčana izvajata skorajda orientalsko glasbeno partituro, ki se izvije iz Žiganovih besnenj in ima izvor v drobovju telesa in ga celega vzvalovi.
Če bi bilo pol toliko truda, kot ga je vloženega v premislek o tem, kaj naj bi želeli gledalci, vloženega v to, kaj poleg lastne plesne veščine želita Aliena skomunicirati, se za veter v jadrih ne bi bali.
