Ker gre za močno striparkino predlogo in močno zasedbo igralk, se zdi, da je bilo režiserjevo mesto bolj razdelava vprašanja, kako uprizarjati, kot kaj uprizarjati, čeprav se težko znebimo misli, da je samo moški (režiser) lahko vratar (doziranja in tematiziranja) ženskega užitka. Moramo pa mu priznati, da dovolj lucidno prepozna, da tabuizirana tema terja redukcijo uprizoritvenega balasta, da bi beseda lahko prestopila prag prepovedanega.
Odloči se za dispozitiv radijskega studia: zasveti rdeča luč, ki naznačuje, da smo v etru, v ozadju utripa znak za »tišino«, igralke so posedene za mizo pred mikrofone in močno pazijo na šume, ki bi jih morebiti povzročilo listanje papirja. Ob podajanju absurdnih kontekstov reprezentacije ženskega spolnega organa kot manka (penisa), kratke zgodovine diskurza o vulvi ter top lestvice šovinističnih (samooklicanih) doktorjev preklapljajo med resno poročevalsko dikcijo in pretirano navdušeno blebetavostjo, ki jo poznamo s komercialnih radijskih postaj. Te napovedovalske eskapade kulminirajo v kratkih lutkovnih skečih (z namiznimi lučmi ali čevlji, ki si jih igralke nadenejo na roke) in humornih, domiselnih in odlično izvedenih songih.
Vseeno pa se težko otresemo občutka, da se o spolnih organih ne da govoriti drugače kot preko humorja, ki je neposredno zvezan z nerazrešenim nezavednim, z nerazrešeno (in nerazrešljivo) spolno razliko. Humor po eni strani olajša govor o temi, po drugi strani pa je to ponovno distanciran, premeščen in ne neposreden govor. To slepo ulico želi uprizoritev razpreti in uravnotežiti z drugo plastjo uprizoritve: že od začetka predstave je na odru tudi dekletce (Iva Lazar), ki na zadnjo steno vztrajno prepisuje zgovorne statistične podatke, ki pričajo o spolni determiniranosti ljudi in vztrajni vladavini patriarhata. Nazadnje s svojim marljivim delom zapolni celotno površino stene, kot bi ji, še vsej predpubertetno dekliški, pred pravo inavguracijo v spol, v imenu vseh deklic, ki bodo postale ženske, naložili tlako prepisati mučne podatke o njenem spolu ravno zato, da bi jih obvarovali pred nevarnostjo postfeminizma. Ta namreč danes – ko pohabijo vulve dveh milijonov deklic na leto, to pa je le najskrajnejša oblika odrekanja pravice do užitka in podrejanja žensk, ki se dogaja tudi v tako imenovanih razvitih državah – ne more biti naša realnost. Dekličina prisotnost je tu seveda zato, da pritisne na pravi gumb gledalčeve občutljivosti. Če se teh pomembnih tem že ne loteva ravno mnogo režiserk, ki pogosto niso feministke in menijo, da bi jim ukvarjanje s feminističnimi temami škodovalo v kariernem napredovanju v šovinističnem gledališkem svetu, smo lahko zadovoljni, da jih odpirajo vsaj feministični režiserji.
