Nicolas Mahler, avstrijski avtor stripov: Stripi za ljudi, ki radi berejo knjige

Kje pa ste našli to? Tega je že petindvajset let.

Bilo je še čisto na začetku, ko sem objavljal v samozaložbi. Nihče ni hotel kupovati mojih stripov. Nisem našel časopisa, niti založnika, zato sem jih sam objavljal kot mini stripe.

To je bilo srečno naključje. Stanoval sem blizu trgovine, ki je prodajala kavo v zrnu. Ko je bila trgovina zaprta, pa so kavo prodajali na avtomatu pri vhodu. Potem so ga nehali uporabljati in vedno je bil prazen. Lastnika sem vprašal, ali bi lahko jaz v njem prodajal svoje mini stripe. Rekel je, da lahko, ampak da mu ne smem delati sramote in da mora stroj vedno biti poln. Moral sem začeti s tiskanjem stripov na veliko. Avtomat je bil moja pot v svet založništva stripov. Avstrija je bila predraga, našel pa sem poceni tiskarno v Brnu na Češkem. Prvo mesto za mejo, če greš z Dunaja. S prijateljem sva bila v zares majhnem avtomobilu v dolgi vrsti velikih tovornjakov, ki so čakali na carino. Avto je bil poln stripov. Tudi midva sva morala pokazati najino robo, ker nisva hotela obveljati kot tihotapca.

Carinik je pogledal, kaj voziva. Gledal je v neke papirje in odkimaval.

»Tega nimam na seznamu. Kaj je to? Videti je kot nekakšna knjiga, ampak ni prava knjiga.«

Obračal je strip in se čudil. Knjižice so bile polne slik, kot otroške knjige, vendar niso bile otroške knjige.

»Kaj v resnici vozita?«

»Mini stripe. Jaz sem jih narisal.«

»Narisali ste vsako sliko posebej?« se je čudil. »In besedilo ste napisali na roko? Zakaj to delate? To mora biti dolgočasno.«

Zavil je z očmi in samo pomahal. »Pojdita z bogom.«

To je bil začetek moje založbe. Od avtomata sem šel do knjigarn, kjer so me spraševali iste stvari kot carinik.

»Kaj je to? Ne maramo tega.«

V Franciji imate v vsaki knjigarni velik oddelek z la bande dessinée. Tam so stripi. Ne dajo pa jih med druge knjige.

Nedvomno je prišlo do evolucije. Ko sem začel, je name najbolj vplival ameriški časopisni strip. Mislim, da je bilo to leto po tem, ko je izšel Spiegelmanov Maus. Vendar je bil Maus osamelec. V Nemčiji ga je izdala velika založniška hiša, ki ne izdaja stripov, ampak literaturo. Po njem se dolgo časa ni zgodilo nič. Knjižne založbe niso izdajale stripov. Mislil sem, da bo tako tudi ostalo. Da je Spiegelmanova pripoved o holokavstu nekaj tako izjemnega, da je nihče ne bo ponovil. Meni so se stvari odprle šele s Persepolisom od Marjane Satrapi okrog leta 2000. Moja založba je istočasno izdala knjigo Satrapijeve in mojo. Moje knjige so prodali 2000 izvodov, njene pa milijon. Založnik mi je pisal, da je prodal prvi milijon njene knjige. To je imelo učinke tudi name. Naenkrat je imel založnik zelo veliko denarja in je lahko izdal vse, kar mu je padlo na pamet. Tudi najbolj čudne in zares čudne knjige. Do takrat so tudi v Franciji najraje izdajali barvne knjige v velikem formatu, Persepolis je bil velika izjema. Stripi so bili vedno marginalna produkcija, zdaj pa so založniki zavohali, da so tukaj lahko veliki dobički. Prišlo je do eksplozije knjig, ki so bile vsaj na zunaj podobne Persepolisu. Meni pa se je vedno zdelo, da naša publika v resnici ni tako množična. Ljudje kupijo knjige zato, ker želijo z njimi preživeti nekaj časa. Na dolgih potovanjih z vlakom ali na vsakodnevnih potovanjih z vlakom v službo. Na počitnicah, ko je veliko časa. Stripi niso primerni za takšno branje. Berejo jih ljudje, ki imajo poleg drugih knjig radi tudi stripe.

Ne, seveda ne. Mi smo na zadnjem mestu. Umetniki pa so na zadnjem mestu na lestvici spodobnih poklicev. V Avstriji tudi ne berejo avstrijskih stripov. Prav tako ne gledajo avstrijskih filmov. V Franciji gredo vsi gledat nov francoski film. »Gremo v kino?« V Avstriji je odgovor, da raje ne, ker vrtijo avstrijski film. »Ampak ni videti kot avstrijski film.« Potem pa morda ja.

Sam še vedno najraje berem ameriške časopisne stripe. Ena serija sličic v majhnem formatu. Všeč so mi smešne risbe v zelo resnih časopisih. Politika in ekonomija. Vmes pa neki norec dobi prostor, da riše čudne stvari. Ameriški časopisi iz tridesetih let so bili sposobni objavljati res nore stripe med skrajno resnimi članki. Popolne traparije. In meni so popolne traparije všeč. Tudi sam sem začel risati časopisne stripe. Eno vrstico na dan. To je najbolj zahtevna oblika stripa.

Ne. Bralci časopisnih stripov imajo pričakovanja. Najprej mora biti smešno. Morate biti zabavni. Vsak bralec se mora vsaj nasmehniti. Vsak strip mora biti narisan tako, da ga razume tudi tisti, ki ga prvič vidi. Tudi ko rišete nadaljevanje številka 5047. Morate biti jasni. V prvi sliki oblikujete situacijo, v drugi ohranite pozornost, v tretji sliki se morajo stvari končati tako, da je bralec zadovoljen. Na koncu se mora počutiti boljše kot na začetku. In to se mora zgoditi vsak dan. Ob vsem smehu je to kar resen poklic.

Pri knjigah je užitek v tem, da v roke dobite končen izdelek. Jaz ljubim popolnoma nore projekte. Izpeljati popolnoma nor projekt prinese užitek. Ravnokar sem objavil Uliksesa od Jamesa Joycea v stripovski izvedbi. Pred tem sem objavil V iskanju izgubljenega časa Marcela Prousta. Z založnikom sva se usedla in se pogovorila zakaj bi to bilo lepo. Dogovorila sva se o formatu in roku. Zakaj? Zato, ker je tako noro, da to moram narediti. To me žene. Roman je nekaj veličastnega in zapletenega. Jaz iz tega naredim smešno sliko. In potem še eno. In še eno. To me zanima. Med delovnim procesom si vedno bližje razumevanju. Vzamem tole in dam sem, nekaj drugega premaknem gor. Vidim, da je zanimivo in da sem ustvaril nekaj, kar je lahko bralcu v veselje. Iz romana jemljem stvari in konstruiram svojo zgodbo, ki se na koncu sešteje v zgodbo iz romana. Kot bi kolesce za kolescem sestavljal zapleten stroj. Ko vse sestaviš, vidiš, da deluje.

Enkrat sem imel idejo, da bom risal politične stripe. Vendar ne morem delati z dejstvi in stvarmi, ki se dogajajo v sedanjem času. Tega sveta je preveč in me zapolni. Jaz rišem v samoobrambi. Berem časopise, kjer se pojavljajo glavne teme dneva. Včasih me pokličejo, naj narišem nekaj v zvezi z aktualno politično temo. Potem rišem stvari, ki so me razjezile ali so mi zares neprijetne. Nič, kar sem narisal iz jeze, pa ni bilo dobro. Nekateri to znajo. Imate stripe, ki so neposredna reakcija na dogodek in ga lahko zelo ostro izrazijo. Jaz tega ne delam. Zdi se mi preveč lahka in samoumevna rešitev. Rad delam stvari, ki so odmaknjene od dogodkov. To je razlika med delom in igro. Moj svet je moje delo, kjer mi ni lahko. Moje delo pa je moja igra.

Veste, kako se je začelo? Suhrkamp Verlag je največja nemška založba. Rekli so mi, naj izberem nemškega avtorja, ki bi ga lahko izdali v stripu. Moja prva izbira je bil Thomas Bernhard, ker sem občudovalec njegovih knjig in njegovega humorja. Izbral sem delo Stari mojstri: komedija. Vedno znova se odločim, da bom naredil tragično žalostno knjigo, in nikoli mi ne uspe. V resnici ne morem risati žalostnih reči. Vedno se mi iztečejo v duhovitost. Morda to pride od risanja časopisnih stripov. Ni veliko veličastne svetovne literature, ki jo je mogoče prikazati v stripu. Bernharda sem izbral zaradi njegovega humorja. To je bila pametna odločitev, ker je bila knjiga velika uspešnica. Presegla je vsa pričakovanja. V založbi so bili zelo veseli. »Od zdaj lahko rišeš, kar hočeš.« Carte blanche. Alico v Sussexu sem naredil predvsem zaradi avstrijskega pisatelja H. C. Artmanna.

Zato, ker se mi je zdel prehod od Alice v čudežni deželi do Frankensteina v Sussexu samoumeven. Artmann ni napisal velikega romana, zato ni slaven. Pisal je kratke zgodbe. Ampak v njih je fantastičen. Neskončno duhovit. Potem pa sem začel izbirati knjige, o katerih imajo skoraj vsi svoje mnenje, čeprav ni jasno, ali so jih brali ali ne. Človek brez posebnosti Roberta Musila. Poznate koga, ki jo je prebral? Vsi pa poznamo naslov. Proust, Iskanje izgubljenega časa. Vsak kultiviran človek pozna naslov prve knjige. Delam tako kot Monty Python. Vzamem nekaj likov, ki jih nekako poznate, in naredim skeč. Like obrnem okoli, naredim jih ali zelo resne v zelo smešnem kontekstu ali zelo smešne v dramatičnem kontekstu.

Da. Rad berem knjige. Ampak vsake knjige se lotim drugače. Thomasa Bernharda sem prebral desetkrat. Berem na čudne načine. Običajno pri branju od knjige ne odnesem prav veliko. Pri adaptaciji knjige je to velika prednost. Ljudje, ki iz knjige takoj dobijo vse, ne morejo narediti adaptacije. Ne gre. Včasih dolgo berem, moja glava pa je nekje drugje. Berem še kar naprej, a ne vem, kaj berem. Dve strani naprej pa me knjiga udari po glavi. »Briljantno!« Čudim se lepoti stavka in monumentalnosti odstavka. Ves čas imam v roki marker in takrat podčrtam. Tako sem bral Musila. Vprašal sem se, ali res lahko narišem Človeka brez posebnosti. Vzel sem knjigo in jo prebral diagonalno. Bolj sem listal kot bral. Podčrtal sem vse, kar me je pritegnilo. To sem pokazal založniku, ki se je strinjal, da bi iz tega lahko naredili knjižno izdajo v stripu. Potem sem se usedel k mizi in natančno prebral še enkrat. Besedo za besedo. Prišel sem do istega rezultata. To, kar sem prvič podčrtal, je bila zgodba, ki jo je bilo mogoče narisati. Moja imaginacija je čudaška. Težko razumem filmske zgodbe. Od policijskih nadaljevank lahko gledam samo Columba, ker že na začetku vse razložijo. Pri adaptacijah to zelo pomaga. Narišem to, kar se mi usede v glavo.

Delam tako, kot delajo vsi, ki pišejo zgodbe. Najprej narišem like in svet, v katerem se gibljejo. Potem potrebujem začetek in konec in nekaj vmes. Nato improviziram. Alica v Sussexu je bila ves čas predmet improvizacije. Risal sem, kar je zahtevala zgodba. Ampak proces se je zapletel. Risal sem knjigo, ki zahteva določeno postavitev strani in razvoj likov. Pri časopisu Frankfurter Allgemaine Zeitung so slišali, kaj delam, in so naročili dnevni strip. Rekel sem, da ni problema. Ampak je bil. Knjiga je bila v pokončnem formatu. Časopisni strip pa je bil ozek in dolg trak, ki je tekel čez celotno stran časopisa. Tega, kar sem risal za knjigo, nisem mogel predelati v časopisno risbo. Prišel sem na noro idejo, da bom vzporedno risal pokončno eksperimentalno knjigo in klasičen ležeč časopisni strip. Liki so prehajali iz enega formata v drugega, iz ene zgodbe v drugo. Aličin zajec je strasten bralec. Dal sem mu brat knjige, ki so ležale poleg moje postelje. Tam so vedno kupi. Kadar sem potreboval citat, ki bi ga zajcu položil v usta, sem vzel eno od knjig, pogledal, kjer sem si kaj označil, in vedno našel kaj ustreznega.

Da, ampak takrat še nisem prebral Mobyja Dicka. Čakal me je pri postelji. »Recite mi Išmael« je prvi stavek knjige. Alica je sestavljena iz dveh knjig in je polna citatov iz drugih knjig. To je strip za ljudi, ki radi berejo knjige. Narisal sem jo tako, da je popolnoma nepredvidljiva. Nikjer ne veste, kaj se bo zgodilo v naslednji risbi. Če želite knjigo, ki vas bo presenetila, je to dobra izbira. Obstaja veliko adaptacij Alice v čudežni deželi. Poznate zgodbo, razlika je samo v prezentaciji. Jaz začnem čisto tako, kot je zgodbo začel Lewis Carroll. Alica sedi pod drevesom in bere Frankensteina v Sussexu. K njej pride zajec. »Jojmene, jojmene,« je zajec zgrožen. »Je to sploh primerno za tvoja leta?« Alica mu odgovori, da vsekakor, le da knjiga žal nima nobenih slik. Na dvajseti strani pa Alica ne pade v zajčjo luknjo, ampak v zajčevo knjižnico pod zemljo, kjer se iz slike v sliko znajde globlje v Artmannovi knjigi Frankenstein v Sussexu. Carrollova Alica je namreč eden od likov v Artmannovi knjigi. Zveza ni naključna. Artmann je pri svojem delu rad navajal like iz del drugih avtorjev in je rad bral tudi stripe. Svojo poezijo in prozo je pisal v jeziku, na katerega je vplival jezik stripov. Že v sedemdesetih letih je zapisal, da bodo čez trideset let tudi najbolj neumni akademski kritiki pisali, kakšen fantastičen medij je strip. Takrat so strip zavračali kot smeti, on pa je bil vizionar. Preplet Carrolla in njega je v resnici popolnoma logičen in še kar sofisticiran.

Res ne vidimo veliko kontrakulturnih stripov in undergrounda. Današnji umetniki niso tako politično angažirani, kot so bili tisti v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko se je strip boril za življenjski prostor. So samotarji, ki bolj ali manj delajo sami. Nisem prepričan, da vedo, kaj se dogaja v svetu.

Oni imajo v Evropi dolgo tradicijo angažiranega stripa. Charlie Hebdo je morda izgubil množične bralce. Oni so bili vedno politično jasni in udarni. Ampak so satiriki. Razlikujejo se od avtorjev stripov. Nekaj je zelo poštenih reportažnih striparjev, kot je Joe Sacco. On je naredil reportaže iz Palestine in bosanske vojne, ki so zelo resno angažirane pri podajanju resničnosti. Tudi drugi poskušajo podati zgodbo skupin ljudi, ki živijo v težkih okoliščinah. Ne morejo pa biti tako direktni, kot so satiriki pri Charlieju. Knjigo rišeš od tri do pet let. Če začneš pri aktualnem dogodku, ljudje ne vedo več, o čem si risal, ko jo končaš. Ne vem, kako Saccu to uspe.

To je zelo zabavno. Evropski striparji so neskončno veseli, če muzeji zahtevajo originale njihovih stripov za razstave. To pomeni, da si kot umetnik uspel. Prišel si v muzej. Če muzej japonskega avtorja stripov manga vpraša po originalih, ga bo zavrnil. »Imam milijone bralcev, kaj naj počnem na zidu v muzeju?« je njegov odgovor. Eden od trendov stripa je, da poskuša priti čim bliže umetnosti. Jaz pa imam rad stvari, ki so čudne, otročje in tudi neumne.

Včasih srečam ljudi, ki mi rečejo, da na morejo brati stripov, ker ne znajo. Najprej nisem razumel. Kaj naj bi bilo težkega pri tem? Potem sem šel na Japonsko in poskušal brati mange. Ni mi šlo. Nisem vedel, kaj početi s tem. Takrat sem razumel, da ljudje, ki ne berejo stripov, najbrž v njih vidijo isto nerazumljivo goščavo, kot jaz v mangah. Moj sin pa ima od otroških let v rokah mange in jih požira. Če s stripi odraščaš, jih lahko bereš. Če se v zrelih letih odločiš, da so zdaj stripi respektabilni in jih boš bral, vidiš, da ne znaš brati. Proze ne bereš na isti način kot poezijo, stripi pa prav tako zahtevajo svoj način branja. Če so ti tuji, gledaš na njih tako, kot da bi poskušal videti zgodbo v abstraktni sliki. Svojih knjig ne načrtujem kot prozo, ampak kot gledališko predstavo. Vsaka slika je postavitev likov na odru. Oder, zavesa se dvigne, lik vstopi v sliko in izstopi iz je. Tudi če zgodba leti na vse strani, vedno veste, kje ste.

Iskreno? Če ne znate nič drugega, ste najbrž nadarjeni za risanje stripov. Lahko ste povprečen pisec in slab slikar. Poskusite risati stripe. Morda bodo sijajni. Pogosto se mi zgodi, da pri adaptacijah nisem izbral najboljšega ali najbolj pomembnega citata, vendar se čudovito zlije s sliko. Če je citat predober, slika izpuhti. Pogosto ne vzamem najboljšega stavka, ampak drugega ali tretjega vrsti. Bralec ne sme vedeti, ali bere besedilo in gleda slike ali gleda slike in bere besedilo. Početi mora oboje hkrati. Tako se bere strip. Besede in slika so eno.

Včeraj sem dokončal Finnegans Wake. Še en James Joyce.

Da. Bil sem nor. Ni druge razlage. Ko sem izdal Uliksesa, mi je nekdo pisal, da je zadovoljen, ker sem v adaptacijo vključil Popaja in Olive Oyl, saj ju Joyce omenja v Finnegans Wake. Dva lika iz ameriških stripov iz tridesetih let Matt in Jeff se v Finnegans Wake pogovarjata in moral sem to narediti. Morda najtežje berljivo delo sodobne literature sem zato predelal v strip. Izdal ga bo moj prijatelj založnik v Rigi.

Če ga naročite pri meni, vam izdam certifikat, da ste prebrali Finnegans Wake. Če preberete 24 strani stripa, pridobite pravico reči, da ste prebrali Finnegans Wake. Certifikat, da ste prebrali strip, vam seveda nekaj pomeni samo v primeru, če zares radi berete knjige.