Na prvi razstavi na gradu Štanjel je razstavljenih okoli trideset oljnih platen, ki so jih posodili iz muzejev in zbirk, tudi zasebnih. Kustosinja razstave dr. Nelida Nemec se je odločila, da v preddverju gradu postavi Mušičeva dela iz mariborskega in ljubljanskega obdobja, v preostalih treh sobah prvega nadstropja pa je izpostavila dela iz njegovih znamenitih ciklov, kot so Konjički, Dalmatinski motivi, Kamnita pokrajina, Sienska pokrajina, Umbrijska pokrajina, Nismo poslednji, Vegetativni motiv, ki so nastali med letoma 1947 in 1974. Grad Štanjel je poseben v tem, da bedi tudi nad zapuščino likovnega umetnika Lojzeta Spacala. Zato je kustosinja oba ustvarjalca postavila tudi v dialog.
»Mušič je umetnik z izrazitim zgodovinsko izpričanim avtorskim profilom, ki ga s slikarskimi dosežki ni mogoče postaviti v umetniška gibanja ter smeri povojnega modernizma in zgodnjega postmodernizma. V teh velikih epohah je bil samohodec, prepoznaven in prepoznan kot individualen primer,« je povedala kustosinja. »Z razstavo pa se na svojstven način vrača v kraje, ki jih je imel rad od svojega otroštva ter so v njegovem življenju in delu pustili močne sledi.«
Programski vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko je pred odprtjem razstave dejal, da je Mušič poleg arhitekta Edvarda Ravnikarja in psihiatra Franca Basaglie tista simbolna figura, zaradi katere se mora Evropa zazreti v goriško regijo, da bi bolje razumela 20. stoletje. »To ni bila le regija svetovne morije, ampak je danes tudi kraj spomina in zgleda, kako je mogoče z umetniškim pričevanjem preseči grozo, z vizijo graditi novo in s pogumom razbijati okove starega.«
Koordinator projekta pri GO! 2025 Primož Nemec je dodal, da bo razstava na ogled do 6. septembra 2025, potem pa jo bodo transformirali z grafikami iz cikla Nismo poslednji – gre za del zbirke z gradu Dobrovo, kar si bo mogoče ogledati še do januarja. Drugi del iz te zbirke naj bi bil, kot že rečeno, od 14. maja na razstavi na gradu Dobrovo.
