Beli lotos, ki je pretekli konec tedna zaključil svojo tretjo sezono in s 6,2 milijona gledalcev na HBO ponovno podrl rekord gledanosti, pa ni prva serija, pri kateri je White sodeloval s tem televizijskim velikanom. Njuna pot se je prekrižala že pred desetletjem, s komično dramo Razsvetljenje, ki so jo zaradi premajhne gledanosti po dveh sezonah ukinili, saj ostra satira korporativnega sveta in odkrita kritika velneške kulture, ki izpraznjenim, k narcisizmu nagnjenim zahodnjakom prodaja pot do duhovnega prebujenja, ni rezonirala z dovolj velikim občinstvom. White, ki s svojim delom nikoli ni zasledoval akolad, popularnosti in komercialnega uspeha, je tako hrabro sprejel poraz, serijo zaključil, si z izkupičkom kupil hišo na Havajih in začel nove projekte. Napisal je scenarij z Jennifer Coolidge v glavni vlogi, ki pa ga je produkcijska hiša hitro zavrnila: preveč čudaško, preveč drzno! Pandemija je zato za Whita predstavljala neke vrste odrešitev. Zdaj ni več on potreboval njih, temveč oni njega: nekoga, ki hitro piše in v kratkem času niza dobre ideje. Prvič v svoji karieri je imel proste roke, da ustvari, kar hoče.
A uspeha, ki je sledil, ni pričakoval nihče, predvsem pa ne White, ki se je že navadil svojega obrobnega položaja v industriji. Nenadni pritisk komercialnih pričakovanj ga spravlja v stres, še dodatno izčrpavajoča pa je zanj odgovornost za toliko ljudi, ki ob snemanju vsake sezone za nekaj mesecev izkoreninijo svoje življenje in se z njim preselijo na drug konec sveta. Začenši s Havaji, kjer je kot otrok izkusil svoj prvi dopust zunaj države in kjer si je zdaj uredil svoje zatočišče pred Los Angelesom. Kot nekdo, ki se zaveda etičnih implikacij tovrstnega nakupa zemljišča, sebe zato nikoli ne izvzema iz profila ljudi, ki jih z Belim lotosom portretira, pa čeprav je sam odraščal v skromnih okoliščinah in njegovi družini denar nikoli ni predstavljal vrednote, kvečjemu možnost dostopa do kakovostne izobrazbe.
Že kmalu v stiku s svetom elitizma
Mike White, sin evangeličanskega duhovnika Mela Whita, je odraščal v strogem krščanskem okolju, obiskoval cerkvene poletne tabore in kljub temu da se danes podpisuje pod scenarij filma Šola rocka, do odraslosti ni vedel, da je rock glasba še kaj drugega kot Webbrov muzikal Jesus Christ Superstar. Dokler ni družini tal pod nogami spodneslo očetovo spoznanje, da je gej. Sledili so mučna prizadevanja, da se spreobrne, terapije z elektrošoki ter končno sprijaznjenje z lastno spolno identiteto, ki pa je do konca izobraževanja Mika Whita in njegove sestre morala ostati skrita za štirimi stenami. Šele ko sta oba otroka diplomirala in se je oče osvobodil finančnega bremena plačevanja zasebnega šolanja, se je tako javno deklariral za geja, postal aktivist LGBTQ+ in leta 1994 napisal knjigo Biti gej in kristjan v Ameriki. Mike White, ki danes prav tako živi v istospolni zvezi, je prek obiskovanja zasebnih šol tako že od mladih nog prihajal v stik s svetom, ki ni bil njegov. Svetom elitizma, luksuza, obilja, pohlepa, materializma, plehkosti, potrošništva, nepotizma in moralnih zdrsov, ki v svetu, kjer je vse in vsakogar mogoče kupiti, nikoli nimajo posledic. A do točke, ko mu je na papir končno uspelo preliti svet svoje mladosti ter človeški odnos z denarjem, privilegijem in družbenimi hierarhijami, je moralo preteči nekaj desetletij.
White, ki svoj poklic scenarista opisuje kot preučevanje ljudi ter analiziranje njihovih motivacij in značaja, je v industrijo vstopil že konec devetdesetih let: kot scenarist najstniške serije Simpatije, pri kateri je moral med protagonisti celo leto podaljševati občutek romantičnega pričakovanja. Hitro je izgubil zanimanje za tovrstno pisanje in preskočil na naslednji projekt – kultno serijo Freaks and Geeks, preden se je podpisal pod svoj lastni celovečerni film Chuck & Buck ter se na obrobju filmske industrije vzpostavil kot »mojster študije čudaškega značaja«. Postal je scenarist, ki se ne boji kršiti pravil, zaobhajati konvencij in svojega temačnega tona pisanja prepletati z elementi črnega humorja, in prav tako scenarist, ki se ne boji požigati mostov, presenečati gledalcev ter jim z vsako sezono ponujati česa novega: novo lokacijo, nove protagoniste, novo uvodno pesem. Po letih bolj in manj uspešnih projektov, propadlih in nikoli realiziranih serij si danes zato želi, da bi že prej odkril skrivno formulo, ki se ji gledalci ne moremo upreti: pikro družbeno satiro odpre neidentificirano truplo, umor, ki se razjasni šele z zaključkom sezone.
Njegovi najboljši liki so ženske
Pozoren gledalec lahko tako v vseh Whitovih projektih zazna določene vzporednice z njegovim osebnim življenjem: gre za ustvarjalca, ki vselej črpa iz sebe, opazuje svojo okolico in analizira družbo. Premisa serije Razsvetljenje je tako ohlapno povezana z njegovim lastnim živčnim zlomom, ki ga je med snemanjem situacijske komedije Cracking up doživel zaradi kreativnih neskladij s televizijsko hišo Fox, medtem ko lahko v Belem lotosu zaznamo strukturno podobnost z resničnostnim šovom Survivor, v katerem je White leta 2018 tekmoval, šovom, v katerem se na eksotični lokaciji zbere cel kup velikih, pogosto nadležnih osebnosti, občinstvo pa nato vso sezono poskuša uganiti, kdo bo na koncu izločen. A obenem mu enega največjih užitkov pri pisanju predstavlja tudi prestopanje identitetnih meja in ustvarjanje dialogov za like, ki so njegovo popolno nasprotje. Naj bo to Laura Dern v Razsvetljenju ali Jennifer Coolidge v prvih dveh sezonah Belega lotosa, njegovi najprepoznavnejši liki so pogosto prav ženske. V užitek mu je, ko poskuša prodreti v misli nekoga drugega, ob čemer pa najbolj formativno izkušnjo svojega življenja za zdaj še pušča ob strani. Neiskrenost, prikrivanje in laži, ki so razbili zakon njegovih staršev, so še danes preveč boleči, da bi lahko do njih vzpostavil svoj prepoznavni pikro komični ton.
