Roman nas popelje v konec 21. stoletja, kjer svet pustoši smrtonosna kuga, ob kateri človeštvo počasi izumira. Toda ta »prihodnost« ostaja močno ukoreninjena tudi v Shelleyjinem času – ljudje še vedno potujejo s kočijami, uporabljajo bajonete in prenašajo novice s počasno pošto. Edini znaki napredka so parne ladje in zračni baloni, tehnološki in družbeni razvoj pa sta zaostala.
Zadnji človek je pomemben zaradi svoje refleksije o človeških stiskah v pogojih neizogibne smrti, izumrtja in katastrofe. Shelley na eni strani opisuje plemenitost in hrabrost svojih protagonistov, med katerimi je tudi Adrian, grajski princ in simbol idealiziranih vrednot, napisan najbrž po njenem pokojnem možu, pesniku Percyju Byssheju Shelleyju. Na drugi strani pa nam prikaže, kako se v izrednih razmerah razkrijejo najtemnejši deli človeške narave: v Londonu prerastejo pločnike rastline, ulice napolni kaos, nastajajo nova hierarhična in religiozna gibanja. Tu Shelley oriše klasične teme postapokaliptične literature, ki še danes nagovarjajo bralce.
Roman vsebuje tudi feministične in eksistencialne elemente, ampak le posredno. Shelley, hči slavne zagovornice ženskih pravic Mary Wollstonecraft, začuda ne razvija vloge žensk v prihodnosti. Te so omejene na skrb za družino in ljubezenske zaplete. Moški, ki izrazijo čustva, se za to opravičujejo, saj je to »žensko obnašanje«. Kljub temu tudi skozi to patriarhalno obravnavo Shelley kritizira družbene norme svojega časa.
Roman morda ni tako izrazito »fantastičen« kot Frankenstein in ga pogosto označujejo za dolgoveznega, saj prvih 250 strani bolj kot razvoj dogodkov prinaša čustveno izpoved in bogat simbolizem. Kuga, ki izbruhne šele pozneje, končno oživi pripoved z opisom propada človeštva. Shelley pokaže, kako hitro se človeška struktura sesuje, ko prevlada narava.
Čeprav je Zadnji človek dolgo veljal za pozabljenega, danes doživlja ponoven vzpon, zlasti kot zgodnji primer apokaliptičnega romana in predhodnik sodobnih distopij. Shelleyjino delo je polno tem, ki so še danes presenetljivo aktualne – od brezupnega boja z naravo do iskanja smisla sredi uničenja.
Zadnji človek je knjiga, ki bo morda najbolj nagovorila ljubitelje literarne klasike in eksistencialne filozofije ter tiste, ki so pripravljeni sprejeti njen počasen ritem in starinsko izbran slog. Prevedel jo je Branko Gradnišnik, ki je delo ohranil v njegovi bogati, poetični obliki, zaradi česar bo roman zagotovo pritegnil tudi poznavalce klasične literature.
