Delo dansko-škotske umetnice Shone Illingworth, ki živi v Londonu, raziskuje pospešeno spreminjanje zračnega prostora in vesolja, ki vse bolj postajata kolonizirani, instrumentalizirani in militarizirani območji. Nebo, ki smo ga nekoč dojemali kot polje čudenja, dom sanjarjenja in prostora kulture, se spreminja v kraj nadzora, vojaškega izkoriščanja in eksistenčne grožnje.
Instalacija Topologije zračnega prostora (2021) vključuje trikanalni digitalni video in večplastni zvok, ki ustvarjata močno atmosfero, v kateri obiskovalec postane del intenzivne avdiovizualne izkušnje. Že ob vstopu v razstavni prostor se soočimo z dvema zaslonoma, na katerih se prepletajo posnetki konferenc, kjer visoki uradniki in znanstveniki razpravljajo o razlogih, zaradi katerih bo sodišče za zračni prostor predlagalo novo temeljno pravico: pravico do zaščite svobode sedanjih in prihodnjih generacij pred fizično in psihološko grožnjo iz zraka.
Ko se obiskovalec udobno namesti v mehke stole, se pred njim odvije vizualno in zvočno intenzivna pripoved. Podobe ljudi, mest in neba, prepredene s subtilnimi plastmi sevanja, digitalnih mrež, ničel in enic, nas vodijo skozi zgodovino zračnega prostora: od prvih Lindberghovih sanj o čezatlantskem poletu prek naftnih polj med obema vojnama, posledic eksplozije atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju in hladnovojnega raketnega osvajanja vesolja pa vse do današnje realnosti, v kateri smo obdani z neštetimi nevidnimi poleti dronov, satelitov in brezpilotnih nadzornih sistemov. Plast za plastjo nas spremljajo zvoki, od spokojnih šumov vetra in neba do odmevov eksplozij in mehanskih signalov umetne inteligence. Vendar govorci v videih pogosto niso dovolj razumljivi, kar še dodatno oteži odsotnost podnapisov. Ta primanjkljaj obiskovalcu otežuje popolno razumevanje vsebine, kljub vizualni in zvočni intenzivnosti dela.
Še bolj pretresljiv je nevidni del instalacije: podatki, ki razkrivajo vseprisotnost umetne inteligence in satelitskih sistemov, ki ne le evidentirajo naše gibanje, temveč nas poznajo bolje, kot se poznamo sami. In ko nas poznajo, nas lahko tudi usmerjajo – ali ogrožajo. V zadnjih štirih letih je tehnologija umetne inteligence še napredovala, civilna družba pa izgublja tekmo za pravice do svobode in nadzora nad zračnim prostorom.
Osrednji video je izjemen preplet dokumentarca, fikcije in pričevanj – znanstvenikov, inženirjev, preživelih iz Nagasakija, šamanov, vojakov, profesorjev in navadnih ljudi, ki v offu komentirajo vizualno bombardiranje s podatki in podobami. Učinek je močan – čustvena in intelektualna preobremenitev, ki vodi v revoltirano zaskrbljenost. In nato, po vsem tem, sledi poziv k dejanjem, kot so gibanje za pravice neba, zahteva po svobodi in neodvisnih institucijah nadzora nad umetno inteligenco in vojaško uporabo vesolja ter zahteva po pravici vsakega posameznika do življenja brez strahu od zgoraj.
Ob koncu instalacije – po vizualnem in zvočnem stampedu – nastopi presunljiva tišina. Na zaslonu ostanejo le oblaki, spokojni, neme priče nečesa, kar še prihaja. Takrat opazim skupino dijakov, ki so zašli z obiska osrednje razstave Plastenja, kjer so predstavljeni nacionalni umetniški kanoni. Priklopili so se na zadnje minute filma, a ne prenesejo celote – ne prepoznajo konteksta, ne zaznajo opozorila. Hitro odidejo iz kletnega prostora z instalacijo, oropani za ključne informacije in možnost kritičnega razmisleka in oblikovanja civilne družbe.
Morda je to največja grožnja prihodnosti – nezmožnost dojemanja in interpretacije subtilnih signalov, ki napovedujejo velike spremembe. Razstava Topologije zračnega prostora ni le umetniški dogodek. Je krik. Zadnji klic pred tem, ko bo prepozno.
