Prav slednje lahko obvelja kot osnovna pianistova drža. Trpčeski se zdi predvsem pesnik klavirja. Chopinove mazurke so mu služile za lirična obigravanja, sproščanje najdrobnejših odtenkov miline, medtem ko je osnovni plesni pulz ves čas ostajal jasno stiliziran. A v takšnem melanholičnem preludiranju Trpčeski ne gre predaleč, ne napenja širokih logov, temveč išče bolj drobne, nežne vzgibe in detajle. Zanimivo je, da se je takšen pristop kot najboljši izkazal ob Griegovi Suiti iz Holbergovega časa. Če prvi stavek še ni pianistično žuborel, pa je Trpčeski v nadaljevanju našel idealno ravnotežje med romantično emocionalnostjo in krhko, skoraj neobaročno distanciranostjo. Air je pel s preudarjeno občutljivostjo, povsem nepozaben pa je bil sklepni Rigaudon, zaigran v vratolomnem tempu, znotraj katerega pa je pianist še vedno našel dovolj prostora za tenkočutno izraznost.

Makedonski pianist Simon Trpčeski je zdaj že reden gost slovenskih koncertnih dvoran. Foto: Katja Kodba
Kraljestvo liričnega sveta miniature
Makedonski pianist Simon Trpčeski je zdaj že reden gost slovenskih koncertnih dvoran. Prav zato je lažje izrisati celotno sliko njegove glasbeniške osebnosti, za katero bi lahko zapisal, da je izrazito široka v tem smislu, da se dotika različnih skrajnih točk muzikalnosti in muzikantstva. Najprej je to mogoče razumeti že na povsem zunanji ravni, v zasnovi koncerta, ki je bil sorazmerno kratek, a nato izjemno podaljšan s pianistovimi bisi – če je spored v ospredje postavljal predvsem romantično miniaturo, potem se je pianistovo pokoncertno kramljanje za klavirjem spreminjalo v nekakšne sodobne, ne preveč ostre, tudi sodobnosti nekoliko odtegnjene akvarele.