Prav slednje lahko obvelja kot osnovna pianistova drža. Trpčeski se zdi predvsem pesnik klavirja. Chopinove mazurke so mu služile za lirična obigravanja, sproščanje najdrobnejših odtenkov miline, medtem ko je osnovni plesni pulz ves čas ostajal jasno stiliziran. A v takšnem melanholičnem preludiranju Trpčeski ne gre predaleč, ne napenja širokih logov, temveč išče bolj drobne, nežne vzgibe in detajle. Zanimivo je, da se je takšen pristop kot najboljši izkazal ob Griegovi Suiti iz Holbergovega časa. Če prvi stavek še ni pianistično žuborel, pa je Trpčeski v nadaljevanju našel idealno ravnotežje med romantično emocionalnostjo in krhko, skoraj neobaročno distanciranostjo. Air je pel s preudarjeno občutljivostjo, povsem nepozaben pa je bil sklepni Rigaudon, zaigran v vratolomnem tempu, znotraj katerega pa je pianist še vedno našel dovolj prostora za tenkočutno izraznost.
podjetja
Cimos “posojal” delovne invalide
