Zadnja premiera sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem bo drama Alarm telesa, ki jo je avtorica Barbara Zemljič napisala po neposrednem naročilu te gledališke hiše, krstno uprizoritev novega besedila, ki bo v četrtek, 24. aprila, ob 20. uri na Mali sceni MGL, pa bo tudi zrežirala. To bo sicer že njena tretja igra na odru tega gledališča, po kriminalni nadaljevanki Praznina spomina (2018, režirala jo je Nina Šorak) in drami Olje črne kumine (2021, v avtoričini režiji). »Celotna drama se dogaja na skupinski terapiji, kakršne so danes pogoste, ter prikazuje, kako občutljiva in krhka stvar je človeška duševnost, ko se začne razraščati v vsej svoji skrivnostnosti – in tudi, kako škodljivi so lahko nestrokovni terapevtski podvigi,« je tematiko predstave povzela Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Čeprav se uprizoritev dotika zlasti območja posameznikove intime, ob tem naslavlja tudi širša ter splošnejša vprašanja, je dodala. »Gre za igro, v kateri ni niti glavne niti lahke vloge, saj od igralcev, tudi zaradi vsebine, zahteva nenehno, celostno zbranost.«
Kot je pojasnila Barbara Zemljič, sicer tudi uveljavljena scenaristka ter filmska režiserka, se je ob povabilu k pisanju odločila spregovoriti predvsem o temi odgovornosti – tako do samega sebe kot do drugih, sploh kadar gre za delovanje s položaja moči. »In zato sem dogajanje postavila v okolje terapije, ki gre narobe, pri tem pa sem se dotaknila tudi vprašanja različnih sodobnih zasvojenosti, naj gre za kemične substance, odnose, delo ali kaj drugega.«
Pozornost do večplastnosti
Pri tem je želela režiserka »poudariti človeško večplastnost«: na ravni besedila z dovolj poglobljenimi in kompleksnimi liki, na ravni uprizoritve pa – v sodelovanju s scenografko Uršo Vidic – tudi z oblikovanjem prizorišča, ki ne bi bilo »zgolj realistično, temveč bi odsevalo različne plasti človeške psihe, vključno z nezavednim«. Kot pravi scenografka, je tako nastal prostor, ki je stiliziran, nerealen, usmerjen predvsem v vzdušje.
Besedilo je sicer zgrajeno iz 29 odrskih slik, ki si sledijo kronološko in linearno, prekinjajo pa jih reminiscence, s katerimi se oblikujejo tudi neke vrste pripovedne elipse, dodaja dramaturginja Ira Ratej. Igra je umeščena v terapevtsko sobo, kjer se srečajo osebe z različnimi odvisnostmi, na čelu skupine pa je spretna terapevtka brez ustreznega strokovnega znanja in izkušenj … »V tem pogledu je besedilo izrazito aktualno, saj pokaže, kako je zaton osebne odgovornosti povezan s splošno erozijo strokovnosti, ta pa vodi v nezaupanje do družbenih institucij ter krhanje družbenega tkiva.«
V predstavi bodo nastopili Iva Krajnc Bagola in Tjaša Železnik kot sestri s težavnim odnosom ter nepredelanimi travmami, Mojca Funkl kot terapevtka, Gašper Jarni in Lotos Vincenc Šparovec. Glasbeno podobo predstave je zasnoval Laren Polič Zdravič, kostumografka je bila Tina Bonča, za oblikovanje svetlobe je poskrbel Andrej Koležnik, za zvok pa Miha Peterlič.
