»Ne veš še, kako so vse te drobne slike, / kolaži naših življenj, žive le, če jih nekdo zapiše, / obnovi v pripovedovanju, spominu, / jim da vrednost, odsev.« Tako razmišlja izpovedovalka v eni od pesmi zbirke Točke izginjanja (2019), ki je v pesniškem pristopu že zelo blizu tu obravnavani, tj. peti zbirki Magnolija. Njena zgodba. Poezija Lucije Stupica je namreč v prejšnji zbirki postala precej bolj pripovedna, liriko je zasledovala v zgodbah, ki jih izpisuje življenje, ne le izpovedovalkino, temveč tudi življenje prednikov, sorodnikov, (tuje) okolice. V Magnoliji. Njeni zgodbi je poetološki zasuk vpeljan v samo konceptualno zasnovo, tako da je knjiga oblikovana v bolj ali manj enovito pripoved o življenju prednikov, še zlasti izpovedovalkine tete in dedkovega brata. Če je pesnica v prvih zbirkah poskušala življenje zaobjeti v metafore, se zdi, da se v zadnjih vse bolj zaveda, kako je (preteklo) življenje samo po sebi prispodoba, celo privid ali sanje.