Enaindvajsetega novembra 1968 je bila v Rožni dolini ustanovljena Skupnost študentov, s katero so slovenski študenti na krilih velikih protestov tistega leta tudi formalno izstopili iz Zveze študentov Jugoslavije. Včeraj so se na isti dan 56 let kasneje člani skupnosti ponovno zbrali v slovesni zbornični dvorani na sedežu ljubljanske univerze. Predstavili so verjetno zadnji veliki aktivistični projekt te slavne generacije. Zbornik o Skupnosti študentov 1968–1974: Prispevki za novejšo zgodovino je monumentalna publikacija, v kateri je 93 avtorjev na skoraj 750 straneh strnilo spomine na to obdobje.
»Teme študentskega gibanja so še zdaj aktualne, naše gibanje pa je takrat Slovenijo postavilo na svetovni zemljevid, saj smo z njim pokazali na nevzdržne razmere na mednarodnem področju ter opozorili tudi na notranje, socialne in politične razmere. Skupaj z vlado Staneta Kavčiča je študentska skupnost predstavljala pomemben korak k demokratizaciji Slovenije,« je uvodoma pojasnil Lenart Šetinc, ki je koordiniral projekt. »Zbornik je nastal na aktivistični način, kot smo delovali v študentskem gibanju,« je še dodal.
Urednik Tomaž Kšela je poudaril, da je bila Skupnost študentov unikatna organizacija v svetovnem merilu, v zborniku pa so se trudili predstaviti pluralnost tistega časa, ki so ga soustvarjali. Teme so tako razdeljene na kar 20 poglavij, od organizacij, ki so izšle iz gibanja (Škuc, Tribuna, Radio Študent …), prek organizacijskih in političnih tem pa vse do študentskega življenja ter umetnosti, ki je izšla iz skupnosti. »Tako kot pred pol stoletja moramo tudi danes najti odgovor na vprašanje, kako zagotoviti mir v svetu, kako odgovoriti na podnebne izzive, kako izboljšati demokracijo, pa tudi, kako reformirati izobraževalni sistem in še zlasti univerzo. Morda bodo izkušnje generacije '68 lahko komu pri tem v pomoč ali pa vsaj v navdih,« je relevantnost publikacije komentiral Kšela.
Pluralnost idej in izrazov
»V skupnosti smo veliko skrb namenili oblikovanju. Škuc in Radio Študent sta potrebovala svoje znake in ti so bili pomembni za komunikacijo. Aktivisti takrat nismo imeli interneta in družbenih omrežij, zato smo morali komunicirati z megafonom ali razglasi in predvsem transparenti, za kar pa je bilo treba imeti razdelano grafično kulturo. Tudi zbornik je v oranžni in ne rdeči barvi, kar izhaja iz tistega časa,« je povedal Janez Koželj, ki je bil eden izmed predsednikov SŠ. V zborniku je tudi veliko arhivskih materialov in slike znanih fotografskih imen, kot so Joco Žnidaršič, Tone Stojko in Marjan Ciglič. Mladen Dolar je povedal, da je šlo za izraz »prve množično izobražene generacije« in da je bil to čas velikega odpiranja idej: »Veliko se je pisalo o ekonomiji, feminizmu, seksualni revoluciji in umetniški avantgardi. Potem je bila zahteva po reformi univerze, vključevanju vseh slojev in vključevanju subverzivnih tem na univerzi. Skratka, šlo je za širjenje meja možnosti, vedno smo šli tri korake pred partijo. In ko so bili ti koraki narejeni, ni bilo več poti nazaj.« Poleg omenjenih so člani uredniškega odbora še Ciril Baškovič, Marjan Pungartnik, Ivo Usar, Peter Vodopivec, Boštjan Zgonc in Bora Zlobec Jurčič.
»Eden od sponzorjev zbornika je Študentska organizacija Slovenije in o sponzorjih moram govoriti samo dobro,« je na prošnjo za komentar o trenutnem stanju študentskega organiziranja diplomatsko odgovoril Šetinc in nasmejal zbrane. Publikacijo je ob podpori izdalo Kulturno društvo Mariborska literarna družba v sozaložništvu Beletrine in Založbe Univerze v Ljubljani.
Prava zgodovina še čaka
Na koncu publikacije je indeks, v katerem je več kot 1600 imen, kar publikaciji daje težo zgodovinskega vira, kar je tudi njen namen. »Vsak pisec spominov izhaja iz ideje, da je njegova verzija edina prava resnica o njegovi skupnosti. Vprašanje je, kako iz teh spominov 93 ljudi ustvariti zgodovino po merilih in metodah resnega znanstvenega zgodovinopisja. Vsak, ki piše spomine, vidi samo samega sebe in spomini v zborniku so spomini na kolektiv in skupno delovanje. Vsak seveda zase meni, da je bil velepomemben v tistem času, ampak morate vedeti, da zgodovine ne ustvarja posameznik ali kolektiv, ampak jo ustvarja zgodovinar,« je delo komentiral recenzent Zdenko Čepič, ki je kljub svarilu dodal, da bo zbornik po njegovi oceni odlična osnova za bodoče zgodovinarje, ki bodo primerno ovrednotili to po njegovi oceni spregledano poglavje narodne zgodovine.
