Ko je Chimamanda Ngozi Adichie, nigerijska pisateljica s slovesom svetovne literarne zvezdnice, leta 2003 v Nigeriji predstavljala svoj roman Škrlatni hibiskus (Sanje 2018), ji je naključni novinar, s sicer povsem dobronamerno gesto, svetoval, naj se v javnosti ne razglaša za feministko, češ da so feministke nesrečne ženske, ki jim ni uspelo najti soproga. Kmalu zatem ji je neimenovana nigerijska akademikinja pojasnila, da feminizem ni del ne nigerijske ne afriške kulture ter da je pisateljičin feminizem le neke vrste simptomatični vpliv zahoda. Medtem ko postkolonialna feministična teorija, zavračajoč univerzalnost zahodnega feminizma in naslavljajoč partikularne družbeno-politične danosti, zagovarja pluralizem feminizmov, nekatere afriške pisateljice, med njimi tudi Ama Ata Aidoo, poudarjajo, da ni nujno vsaka ženska pisava avtomatično že feministična. Kakor koli že, s konotacijsko težo afriškega feminizma je Chimamanda, z zanjo značilnim intelektualnim in nadvse intimnim vpogledom v samoumevne dinamike naših vsakdanov, opravila v svojem znamenitem eseju Vsi moramo biti feministi (Sanje 2017), ki je nastal na podlagi njenega nastopa na konfereci TED in v katerem se je zgornjim opazkam navkljub odločila, da se bo identificirala kot feministka, natančneje kot srečna afriška feministka.
V omenjenem eseju pisateljica med drugim s feministične perspektive problematizira čustvo jeze, ki naj bi se mu ženske, kot to zapoveduje družba, skozi različne stopnje socializacije kar se da na široko izognile. Skupaj s kančkom optimizma pisateljica tako konceptualizira žensko jezo kot tiste vrste čustvo, ki ima konstruktivno in esencialno moč pri doseganju dolgoročne družbene, politične in ekonomske enakosti med spoloma, pri čemer odgovornost za patriarhalnost kot način mišljenja in vedênja pripiše tudi ženskam in njihovim pogostim antifeminističnim odločitvam.
Čustvena krhkost in lahkotnost pisanja
Skladno z letošnjo temo Fabule Krhki (ne)močni svet je bila Chimamanda Ngozi Adichie, katere celotni opus tematsko prehaja med človekovo ranljivostjo in močjo, ki se iz te poraja, osrednja gostja letošnjega literarnega festivala. Pisateljičina nadarjenost
za rahločutno upodabljanje psiholoških profilov je za bralce verjetno eden najbolj privlačnih momentov njenih knjig, ki skorajda brez izjeme govorijo o posameznikih v nenehnem procesu postajanja znotraj kultur, ki so vse prej kot statične. A pisanje fikcije je vselej tudi pisateljičino samo-razkrivanje, ki se pogostokrat kaže znotraj zelo intimnih trenutkov, kot je recimo nedavna smrt Chimamandinega očeta, o kateri piše v Zapiskih o žalovanju (Beletrina 2022). O čustveni krhkosti in istočasni lahkotnosti pisanja o tem, kar seveda nakazuje tudi na pisateljičino terapevtsko razumevanje literature, je pisateljica spregovorila z moderatorjem pogovora Igorjem E. Bergantom.
A poleg osebne krhkosti je dejstvo, da nekatere skupine posameznikov krhkost sveta občutijo bolj kot drugi, moč opazovati skozi različne motive vseh pisateljičinih romanov. Če spol, ki ga moramo razumeti kot entiteto, kjer se prekrivajo simbolno, fizično in družbeno, a priori obremenjuje žensko bolj kot moškega, in tu ne gre le za patriarhalno urejenost sveta, temveč za povsem fiziološko determiniranosti ženskega telesa – pisateljica poudarja, da sta jo tako nosečnost kot materinstvo zaznamovala tako v čustvenem kot v kreativnem pogledu – je kategorija rase bolj kot biološki predvsem politični faktor bivanja v svetu. Roman Amerikanka (Sanje 2014) je tako primarno roman o rasi in rasizmu, s katerim se je glavna protagonistka Ifemelu, ki piše blog o rasnih težavah skozi oči Afričanke, podobno kot pisateljica sama prvič srečala v Združenih državah Amerike, saj pred tem nikdar ni bila primorana svoje temnopoltosti teoretizirati. Politično kritiko rasizma zato pisateljica upodobi skozi svojevrstno obsedenost z vizualno podobo človeka v Ameriki, ki navsezadnje »vse spremeni v bolezen, za katero je potrebno zdravilo«.
Žal sta tako izjemen organizacijski trud ob gostovanju svetovne literarne zvezdnice kot pisateljičin vsebinski prispevek k pogovoru ostala v senci pokroviteljskega moderiranja, ki je z varne pozicije univerzalnosti in v humor zavitih, a zato nič manj neprijetnih stereotipov pokazal le eno – dekonstrukcija naša samooklicane svetovljanskosti se začne že pri prebiranju literatur s kulturno drugih geografskih območij.
