Slovenski jezik, novinarstvo, književnost, skratka vse, kar spada v polje literarne kulture, se je izoblikovalo predvsem pod pritiskom in v okoliščinah cesarske ali habsburške cenzure, brez katere bi se kot narod in v jezikovnem pogledu najverjetneje razvijali povsem drugače. V prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice je vse do 25. novembra na ogled razstava Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne, katere snovalec je dr. Marijan Dović z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.

»Moje zanimanje za cenzuro traja že dobri dve desetletji, vsaj od doktorske raziskave slovenskega literarnega sistema, kjer sem cenzuro prepoznal kot pomemben dejavnik, ki je skozi stoletja določal našo kulturno krajino,« osnovno idejo za razstavo pojasnjuje Dović. »Kasneje sem zato na ARRS prijavil raziskovalni projekt Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, v katerem sem predvidel tudi razstavo. Glavni rezultat raziskave so seveda znanstvene objave, s sodelavkami in sodelavci pa smo želeli javnosti na dostopen način približati naše osrednje izsledke.«

Nadzor nad javno besedo

Cenzura se vedno pojavlja v paru z gospostvom, saj je oblast tista, ki ima moč, da utiša, spremeni in tudi sankcionira tiste, ki mislijo, pišejo ali govorijo drugače. Sama oblika cenzure pa se skozi stoletja spreminja oziroma so bile njene zakonitosti drugačne v dobi rokopisov kot v času tiskane knjige ali pa danes v dobi tehnologije. V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro je prav obdobje med vladavino Jožefa II. in prvo svetovno vojno tisto najbolj dinamično, ki ga lahko označimo kot obdobje cesarske cenzure. »To obdobje je izredno zanimivo, ker se v njem srečuje vrsta različnih silnic in zgodovinskih mejnikov, hkrati pa se izteče dolgo obdobje, ko so bile slovenske dežele pod habsburško vladavino. Cenzura, ki je bila prej pretežno v cerkveni domeni, je sredi 18. stoletja pristala v državnem okrilju. Habsburška monarhija je v tem času oblikovala pravne podlage in birokratsko infrastrukturo, s pomočjo katere je nadzorovala polje javne besede, in to tako tiskane kot uprizorjene,« razloži Dović.

In prav čas cesarske cenzure je za Slovence še kako pomemben. To je namreč obdobje, ko se razvija slovenska posvetna književnost, nastajajo prvi časopisi v slovenščini, vzpostavlja in krepi se narodno gibanje.» Vse te procese je pomembno sooblikovala prav cesarska cenzura, ki je problematične avtorje neusmiljeno krotila s pomočjo sodnega aparata. Seveda ta cenzura ni odločilno vplivala le na literaturo, temveč tudi na novinarstvo, gledališče, opero, knjižničarstvo, knjigotrštvo – skratka, nadzirati je poskušala celotno polje javnega diskurza, tiskanega in govorjenega,« pravi Dović. »Če natančneje pogledamo najbolj izrazita srečanja slovenskih literatov v tem času, začenši z Linhartom, bomo videli, da je nemara najpomembnejša os konflikta nacionalizem: cenzura je delovala tako, da je poskušala blokirati premočan razmah narodnih gibanj – v tem primeru slovenskega. To se je zlasti izrazito pokazalo ob časniški pocenzuri v drugi polovici 19. stoletja. Ob tem so bili cenzure deležni tudi preveč svobodomiselni poudarki. Gledališki cenzorji denimo vse do razpada monarhije niso dovolili erotičnih vsebin in so v tem smislu cenzurirali celo klasike, na primer Shakespeara.«

Množica nevidnih učinkov

Ob besedi cenzura pogosto pomislimo na »domačo« produkcijo, toda cesarska elita je šla še korak dlje. Omejili so dotok tujih tiskov, nadzorovali uvoz knjig in časopisov ter izposojo v knjižnicah. Cesarska cenzura je celovito omejila dostop državljanov do vsakršnih »problematičnih« idej, ki bi na kakršen koli način spodkopavale cesarsko ideologijo. Analiza raziskave pokaže, da je bila slovenska beseda pogosto zatrta že v kali. Cenzorji sicer nikoli niso naravnost pokazali, da slovenske literature ne marajo, svoja dejanja so raje zavili v tančico nejasnosti. Reprezentativen primer je lahko vsem znana prečrtana prva stran Zdravljice iz rokopisa Poezij, ki jo je France Prešeren napisal po navdihu francoske revolucije in je bila zaradi cenzure objavljena štiri leta po svojem nastanku. Sčasoma se pokažejo tudi nevidni učinki cenzure: razvije se samocenzura, ki je tudi delni odgovor na vprašanje, zakaj imamo Slovenci v obdobju cesarske vladavine bolj pusto produkcijo.

Raziskava in razstava tako prinašata zanimivo ugotovitev, da je slovensko literaturo pomembno pisala cenzura. »Pisala je literaturo v najširšem pomenu besede; ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno,« ugotavlja Dović. »Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pisala jo je posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije. In ne nazadnje, pisala jo je v obliki samocenzure: od avtorjev je terjala previdnost in samozaščito, jih usmerjala k eskapističnim strategijam, kot so fantazija, mitologija, eksotika, subjektivna intimnost, in hkrati spodbujala prevejanost, dvoumje in lisjaško inventivnost pri ubesedovanju kritičnih sporočil.«