Ko leta 1826 izide roman Zadnji človek, je Mary Shelley že izgubila vse. Od štirih otrok je preživel le eden, mož Percy je leta 1822 utonil med nevihto, prijatelj Byron pa je dve leti za njim umrl v grško-turški vojni. Smrt je porušila stebre njene družbe, s čimer je bil svet, kot ga je poznala, dokončno izničen.
Potovanja po Švici in Italiji so postala dragocen spomin, Shelley pa njihova poslednja priča; morda so zato mnogi v podobi naslovnega »zadnjega človeka« razbirali njeno usodo, roman pa, tako kot mnoga njena dela, brali à clef. Avtorica ni zanikala, da je like zasnovala po osebah iz družinskega in prijateljskega kroga, pri čemer se zdi še posebej trdoživa (in nadnacionalna) fama lorda Byrona, ki ga ni težko prepoznati v ambicioznem in samovoljnem Raymondu, medtem ko je ostale težko prepoznati brez pojasnila. Avtobiografski podton pa je vendarle zaznaven v načinu, kako so liki prikazani: v pristnem duhu romantizma so namreč vsi lepi, dobri in plemeniti, častivrednih misli in vzvišenih dejanj; pripovedovalec Lionel Verney do likov ne zavzema nikakršne distance, tudi v primerih, ko njihova ravnanja niso povsem neškodljiva in bi jih danes prepoznali kot kolonialistična ali imperialistična. Ovija jih v prizanesljivost, celo ljubečnost, kar je še posebej razvidno v prvih dveh delih, kjer se zdi, da skuša avtorica prek Lionela, svojega literarnega alter ega, obuditi vzdušje in zanos izgubljene skupnosti.
Roman pa je zaslovel iz drugačnih razlogov. V drugi polovici se namreč prevesi v popis o človekovi nemoči nasproti kataklizmi (kuga, naravni pojavi) in koncu človeštva, zaradi česar je Zadnji človek pritegnil veliko zanimanja v času nedavne pandemije. Podobe družbenega propada spominjajo na tiste iz Dnevnika kužnega leta D. Defoeja, ki ga je Shelley skoraj gotovo poznala, čeprav ga med številnimi citati, predvsem Percyja Shelleyja in Shakespeara, ni navajala. V Zadnjem človeku je človeštvo v daljni prihodnosti povsem izbrisano; Lionel, edini preživeli in tako kot Shelley še ena poslednja priča, se v zaključku odpravlja na zadnje potovanje, na katerem želi znova izkusiti nevarnost in strah, se zamotiti z vsakdanjimi opravili, v vsaki reči najti »nauk ali sporočilo, ki bo drago mojemu srcu«. Zaradi zasnove in tona se roman prišteva med antiutopije, čeprav ima podoba zadnjega preživelega pri Shelley predvsem eksistencialno konotacijo. Kljub temu, da je dogajanje umeščeno med leti 2073 in 2100, se avtorica ne ukvarja z novimi tehnologijami ali drugimi znanstveno-futurističnimi aspekti. V prvi polovici nagovori možnost spremembe politične ureditve, iz monarhije (za katero je Shelley očitno predvidevala, da se bo še dolgo obdržala) v republiko, a družbeni red ostaja nespremenjen, tako kot tudi status žensk. Za avtorico, ki je imela toliko domišljije, se zdi prihodnost presenetljivo nedomišljena – a težišče (in nenazadnje tudi lepota: nekatere pasaže so zelo poetične) tega romana je drugje, v tem, kako kot časovna kapsula prikazuje dojemanje sveta pred razmahom industrializacije in tehnološkega napredka, v popisovanju občutkov osamljenosti, ki jih je avtorica načela že v svojem najslavnejšem delu. Projekcija prihodnosti je tu le krinka za podoživljanje avtoričine izgubljene preteklosti: podoba krhkega, verjetno načrtno idealiziranega in literariziranega raja (od tod citatnost teksta), v katerega nenapovedano vdre realnost v podobi kuge oziroma smrti.
V nasprotju s Frankensteinom ni roman sam po sebi nič izjemnega ali presežnega, tudi po idejni plati ne: že v času izida besedil s tematiko »zadnjega človeka« ni bilo malo. Delo se bere kot kurioziteta, pričevanje nekega obdobja in določenih posameznikov, ki so bili gotovo veliko bolj zanimivi in kompleksni kot njihove fiktivne reprodukcije. Romanu bi zato bolj koristila analitična kot pa humoristična spremna beseda – Zadnji človek pridobiva s poznavanjem konteksta. x
