»Trenutek za tem, ko sem se sončnega dopoldneva ob tri četrt na enajsto v petek, 12. avgusta 2022, povzpel na oder amfiteatra v mestecu Chautauqua na zahodu zvezne države New York, kjer naj bi govoril o pomenu zagotavljanja varnosti za pisatelje, me je mlad moški napadel z nožem in me skoraj ubil.« Salman Rushdie, dve leti po napadu nanj, začne novi roman in media res. Z dogodkom, ki je pretresel literarni svet in za vedno zaznamoval Rushdiejevo življenje ter njegovo zunanjo podobo.
»Spominjam se, kako sem ležal na tleh in opazoval lužo svoje krvi, kako se širi od mene. Veliko krvi, sem si mislil. Potem sem pomislil: umiram.« Na desno oko ne vidi več, njegova leva roka je bila dolgo hroma. Svet je sklepal, da ne bo nikoli več pisal. Morilec, v romanu ga Rushdie poimenuje s črko A, je menil, da mu je bilo usojeno, da izpolni fatvo, ki je 33 let sledila pisatelju. Motil se je. Rushdie je preživel. In motil se je tudi literarni svet, kajti Rushdie piše.
Nož: Premišljevanja po poskusu umora je nekakšno avtobiografsko delo, ki se osredotoča le na zadnjih nekaj let pisateljevega življenja. Rushdie je, kot vedno, slogovno izpiljen. Svojo spretnost pripovedovanja znova izkoristi sebi v prid. Niti v enem trenutku bralec ne bo občutil, da bere biografijo oziroma zgodbo o dogodkih, ki so se resnično zgodili. Zdi se, da nas avtor popelje v svet fiktivne osebe, nekega slavnega pisatelja, ki je doživel atentat. Rushdie nam nikoli ne dovoli, da bi pomislili, da govori o samem sebi. In prav to mu uspe z njegovim neverjetno izpiljenim pripovedovalskim slogom, ki ga zaznamuje že vse od svetovno znanega romana Satanski stihi. Da bi nam povedal svojo zgodbo, mu ni treba navajati dejstev in biti biografsko dosleden, saj ve, da se bo bralcev dosti bolj dotaknila pripoved, kar nam v romanu pove tudi sam, ko zapiše: »Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče. Ko razmišljam o tisti svoji zadnji brezskrbni noči, temačna senca prihodnosti lega čez moj spomin. A ne morem se več posvariti. Za to je prepozno. Lahko le povem zgodbo.«
Popelje nas od usodnega dogodka do spoznanja z njegovo veliko ljubeznijo Elizo, preko bolečega okrevanja in do vrnitve v življenje. Resnih dogodkov se včasih loti s pridihom humorja. Tako svoje halucinacije v bolnišnici opiše kot palačo črk, ki se zgrinja okoli njega in pred njim piše zgodbe. Spet drugič je sentimentalen, ko govori o ljubezni do Elize, ki mu dan in noč stoji ob strani. Spominja se prijateljev, ki so prišli v njegovo življenje in sčasoma odšli, spominja se vseh, ki so ga pri okrevanju podpirali. Prav vsako poglavje, teh je osem, je tako slogovno kot pripovedovalsko drugačno. Pokaže oziroma opiše nam, kako razmišlja, kako kroji zgodbe. Razmišlja o umetnosti, o literaturi, o pisateljih in pisateljicah – in o 27 sekundah napada, ki ga je skoraj stal življenje. A dobro ve, da bodo roman brali čisto vsi, tudi tisti, ki se na literarni svet strokovno ne spoznajo. Zato se loti pripovedovanja namesto pisanja. In prav zaradi slednjega ustvari roman, v katerem bo vsak našel nekaj zase ter ga prebral od začetka do konca z enim zamahom.
Nož je neklasičen avtobiografski roman, ki ga v svetu literature še nismo brali. Je soočanje človeka z dogodkom, ki ga je skoraj stal življenje, je zgodba o romantičnih odnosih, ki se lahko stkejo tudi na stara leta, je spopadanje avtorja z dejstvom, da so mu šteti dnevi, vdihi, minute in sekunde. Predvsem pa je pripoved o dogodku, ki bo za vedno zapisan v zgodovini literature. Salman Rushdie pa znova dokaže, da ni le pisatelj, temveč v svojem bistvu magični pripovedovalec zgodb.
