Skozi razpoke neba je avtoričina osma pesniška zbirka in izhaja natanko dvajset let od njenega pesniškega prvenca. V njej sta polno navzoča tako omenjena metaforičnost kot tudi zavzet odnos do življenja, predvsem pa so pesmi znova na sledi skrivnim, tj. najbolj vznemirljivim plastem doživljanja. Pesem Cvetke Bevc namreč vselej odkriva presežno (spoznanje) in preži za metafizičnim (občutjem), a tokrat ne zgolj v dialogu z literarnim izročilom ali umetniki in umetniškimi deli, kot je bilo to značilno za zadnje zbirke, temveč v dialogu s tujim svetom.
Selitev, udomačevanje v Parizu, v novem domu in posledično novo odkrivanje sebe in okolja, iz katerega je izpovedovalka izšla, je izhodišče zbirke, v kateri se subtilno prepleteta za pisateljico značilni temi poti in ljubezni. Srečamo ju že v uvodni pesmi Za njimi: »Z lažnim videzom kmečke lastovke / se premikam od ene neznanke do druge, / samost bruha bolečino kot poblazneli avtomat, / le zavetje najine dvojine je še bolj zavetje, / da nebo nad Parizom ostane nebo.« Čeprav v nadaljevanju, tj. vse do zadnje pesmi, ljubezenski motivi docela poniknejo, se zdi, da je to čustvo vendarle notacija, ki določi osnovni zven celotni zbirki.
V petih razdelkih se sicer doživljajska paleta izpovedovalke razpre in seže od globoke presunjenosti nad neizprosnimi razsežji bivanja do značilnega hrepenenja in (dom)otožja, ki ga šiva s spominom. Zaradi zunanjega pogleda (tujke) zbirka deluje kot popotna poezija, ki je enkrat bolj osebnoizpovedna (Stopinje v mraku in Domotožje), drugič pa bolj konceptualno-razmišljujoča, družbenorefleksivna (Pariške vedute, Neizprosnosti), ko se intimna občutenja (vsaj na površini) umaknejo in v ospredje stopijo razmisleki o človekovi naravi kot taki – o nasilju, vojni, socialnih stiskah, boju za pravičnejši svet, družbenih sistemih, vrednotah, njihovem preobražanju. Ob visoki metaforični zgnetenosti snovi, najsi bo osebne ali družbene, v pesmih vselej lahko začutimo neposredno izpovedovalkino prizadetost, a tudi modrost, ko se je pogled zmožen dvigniti nad partikularno, nad vsakdan in tako uzreti občo zakonitost ali arhetip, včasih celo v mimobežnem prizoru s pariške ulice.
Zadnji razdelek od celote nekoliko odstopa, posvečen je pesniškemu kredu, avtoričinemu odnosu do pesnjenja, poezije, a prav zaradi orisanega pesniškega načina, ki iz sleherne materije ustvari sežeto in (protislovno) pogosto hkrati razrahljano pesemsko strukturo, tematski odmik ni moteč, zdi se celo del tematiziranega tujstva oziroma njegovega preseganja: »Kmalu bom prenočila v poeziji, / obračala se bom na njeni slamnjači, / posušene bilke bodo silile skozi platno, / stkano iz mojega hrepenenja /…/« Zadnja zanikano ljubezenska pesem pa zbirko tudi izrecno poveže v zaokroženo celoto.
Skozi razpoke neba je globoko občutena pesniška knjiga, katere presežno se razodeva v protislovnosti pesnjenja, ki s prodiranjem v skrivnost bivanja in doživljanja te skrivnosti ne razgali ali razpre, temveč jo naredi bolj magnetično. Le stopnja pronicljivosti oziroma izvirnosti uvida od pesmi do pesmi nekoliko niha.
