Mednarodnega bookerja, ugledno literarno nagrado, podeljujejo za roman ali zbirko kratkih zgodb, ki sta lahko izvirno napisana v katerem koli jeziku, je pa ključno, da je delo prevedeno v angleščino in objavljeno v Združenem kraljestvu ali na Irskem. Kairos je četrti roman Jenny Erpenbeck, med favoriti za nagrado pa je bila že leta 2018 z romanom Go, Went, Gone (Gehen, ging, gegangen). Pisateljica si bo denarno nagrado v višini 50.000 funtov (57.000 evrov) enakovredno razdelila s prevajalcem Michaelom Hofmannom, s čimer je ta postal prvi moški, ki prejme prevajalski del nagrade.
Žiriji je predsedovala kanadska pisateljica in televizijska voditeljica Eleanor Wachtel, ki je na podelitvi povedala: »Erpenbeck vas vabi, da vzpostavite povezavo med temi političnimi dogodki, ki določajo generacijo, in uničujočo, celo brutalno ljubezensko afero, ki preizprašuje naravo usode in delovanja.« Zgodba govori o kompleksnem odnosu med študentko in veliko starejšim pisateljem v zadnjih dneh Nemške demokratične republike. »Tako kot NDR se tudi zgodba začne z optimizmom, razplete pa grozno,« so bile besede predsednice žirije o romanu, ki ga je označila za lepega, neprijetnega, osebnega in političnega. Nagrajeni roman Kairos je pri nas na voljo v nemščini in angleščini. V slovenščino imamo za zdaj prevedena dva pisateljičina romana, Ob koncu dni in Srečišče.
Z vzhoda na zahod
Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v Vzhodnem Berlinu. Njeno pisanje od nekdaj zaznamujejo nenadna izguba države, turbulentne družbene okoliščine v času padca berlinskega zidu, prihod materialističnega Zahoda, germanska in sovjetska zgodovina. V intervjuju za The New York Times je povedala, da se je tisti dan, ko je padel zid, kot 22-letnica zabavala s prijateljicami in sploh ni vedela, kaj se je zgodilo, dokler ni naslednjega jutra o dogajanju slišala od profesorja in je v njeno življenje vstopila drugačna resničnost.
Za omenjeni časnik je izpostavila tudi, da Nemci iz zahodnega dela države nikoli niso zares razumeli vzhodnih Nemcev, slednji so bili v skupnem duhu podcenjeni in prezrti. Vzhodna Nemčija je tudi v sodobni kulturi večkrat zreducirana na klišeje totalitarne države, ki jo nadzoruje strah pred ovaduhi in stasiji. Človeška izkušnja je veliko bolj kompleksna, kar poudarja njen nagrajeni roman. Erpenbeck razloži drugo vrsto svobode, ki jo je takrat občutila. Bilo je manj tekmovalnosti, stresa in pohlepa: »Obstajajo vrste svobode, ki jih načeloma ne pričakuješ, ko si obdan z obzidjem, a svoboda je tudi, ko nisi primoran nenehno izpostavljati samega sebe in ves čas kričati, kako pomemben si in kaj vse si dosegel, da se lahko prodaš.«
