Simona Semenič, letošnja prejemnica Cankarjeve nagrade, piše dramatiko, za katero je bila že prej obilno nagrajevana, denimo za drame še ni naslova, 5 fantkov.si, 24 ur in sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Njena besedila so bila doslej prevedena v dvajset jezikov ter uprizorjena in objavljena v več evropskih državah. Piše tudi knjige za otroke; eno takšno pravkar končuje, v mislih pa ima že tudi roman – za nekaj časa, pravi, bi rada zapustila dramsko pisanje, ki ga je s Tremi igrami za punce nekako sklenila.
A svojo umetniško pot je začela kot performerka leta 2006, ko je na Metelkovi v neustavljivem drncu brez zadržkov zaorala z avtobiografsko zgodbo Jaz, žrtev, zgodbo o otroštvu, epilepsiji, o reakciji okolice nanjo, o večni odvisnosti od medicine, tudi o razčlovečenju in brezčutnosti; na to pa je navezala temo samohranilke/umetnice. Sedem let kasneje je novo diagnozo stanja stvari z naslovom Drugič položila v roke gledalcem, ki so na odru prebirali njeno besedilo, ker je »vedela, da ljudje dramskih tekstov ne berejo, četudi pravijo, da jih«. Tretji del, me čarovnice je izvedla lani na festivalu Mesto žensk. Svoja dramska besedila pa prepušča režiserjem, sama jih ne želi režirati; režijsko se je lotevala le besedil drugih avtorjev.
Ženske ali stiska v luftu
Ena izmed stalnih tem pisanja Simone Semenič je položaj žensk, vprašanje, ki ga zastavlja skozi intimno, družbeno in politično optiko, o čemer je v obrazložitvi razmišljala tudi letošnja žirija Cankarjeve nagrade, ki je zapisala, da »so igre nastale z jasno odrejenim inspiracijskim motivom: Don Juan, Faust, lepa Vida. V njih avtorica pripoveduje o različnih legah ženske, o njenem zgodovinskem in sedanjem družbenem položaju, njeni vlogi v patriarhalnem in 'postpatriarhalnem' času, o zlorabi, zatiranju, podrejanju, a tudi o njeni osvoboditvi in razbremenitvi.«
Ko teater najde kod in pot
Njeni dramski teksti so v resnici majhni literarni biserčki, v katerih z govorico, ki seže od poetskosti do prostaškosti, odpira širno polje pomenov, ki drug drugega nenehno nagovarjajo in spodnašajo in zato predstavljajo resen bralski užitek. Še več: tudi didaskalije so literarizirane, duhovite, nekakšen humorni pomežik režiserju: »stiska v luftu, to mlado dekle na nosilih bo vsak hip umrlo, piščančja trupla so na napravo zataknjena z bedrci, delavke v enakomernem ritmu staknejo najprej eno bedrce z zanke, potem drugo bedrce z zanke in fijuuu v zaboj.« A s tem razpira le še več in več možnih režijskih vprašanj, trdih orehov, ki so jih režiserji reševali na vse možne načine, od komorne do »radijske« ali s popom obarvane postavitve. Za tako dramatiko je treba, so zapisali v obrazložitvi nagrade, »gledališče iznajti in v tem pogledu ima Simona Semenič v slovenskem prostoru pomembno vlogo. Ko namreč teater najde kod in pot do njene pisave, se zgodijo uprizoritveni presežki.« x
