Vidno polje se na videz vsebinsko zoži, v resnici pa poglobi: pesmi namreč ne zajemajo več toliko iz horizontale in družbenega konteksta, temveč pretežno vznikajo v vertikali lastne izkušnje – družinske, telesne. Pesniški način ostaja soroden, še vedno dobro vzdržuje ravnotežje med metaforo in izpovedjo, podobo in jezikom, predrugačil, tj. omečil se je predvsem prostor, iz katerega nastaja pesem. Ki ni izbruh, brizg, krik, temveč v njej vladajo bivanjska spravljivost, celo umirjenost, a tudi pogum in ostrina pogleda ter predvsem ukoreninjenost v telo.