Pesnik, pisatelj in urednik Aleš Šteger je s svojimi deli, prevedenimi v več kot dvajset jezikov in uvrščenimi tudi v številne mednarodne antologije, nedvomno med slovenskimi avtorji, ki so v svetu najbolj prepoznavni; nevsakdanjo »mednarodno razsežnost« pa ima tudi zbirka njegovih besedil Na kraju zapisano (2023), ki je v knjižni obliki izšla pri založbi Beletrina in s katero se je uvrstil med peterico nominirancev za Cankarjevo nagrado, namenjeno najboljšemu izvirnemu literarnemu delu, izdanemu v minulem letu v slovenskem jeziku. Na kraju zapisano je namreč serija »poetopisov«, torej nekakšnega prepletanja potopisa, poezije in esejističnih premislekov, ki je nastala skozi istoimenski projekt, ki ga je Šteger zasnoval leta 2012: da bo v dvanajstih urah na izbrani lokaciji napisal besedilo od začetka do konca, brez popravkov in prekinitev.
Nepredvidljivo potovanje
V dvanajstih letih je tako nastalo prav toliko besedil na ravno toliko krajih po vsem svetu, od Ljubljane do Beograda, Šanghaja ali indijskega Kočija, skupaj s spremljajočimi fotografijami, ki jih je naredil med pisanjem. »Znanstvenik misli, da ve. Novinar domneva, da ve. Pisatelj pa ve, da nič ne ve; poskuša le razumeti. Za to ima običajno na voljo precej časa – knjige nastajajo leta, včasih desetletja, a dokler niso natisnjene, se je zmeraj mogoče vrniti k napisanemu, kaj dodati ali odvzeti, obrniti in pobrusiti,« pojasni Šteger vzgibe za ta svoj projekt. »Kaj pa se zgodi, če vse te možnosti popravkov in dopolnitev odpadejo, če je na voljo le en, vnaprej določen dan, dvanajst ur na vnaprej določenem kraju? In ni možnosti umika, brušenja, avtocenzure, olepševanja? V literaturi nikoli ne moremo vedeti dovolj, nikoli se ne moremo opreti na vnaprej formulirane sodbe. Edino, kar ostane, je biti v določenem času, v določenem trenutku, biti in prisluškovati.«
Kot pravi, je njegova izkušnja s projektom Na kraju zapisano ta, da tudi na najbolj tujih, na videz nerazumljivih krajih slutimo ogromno. »Vendar sluteno ne bi prišlo do besede, če ne bi bilo izziva pisati – grobo, nepredvidljivo, v različnih glasovih in miselnih legah, opisovati, kaj se dogaja okrog pišočega in v njem samem, pisati, kar koli pač želi in terja jezik. Seveda pri takem pisanju obstajajo tudi precejšnji vplivi okoliščin in logistike. Si neprespan? Ne razumeš jezika? Si bolan? Imaš skrbi, finančne ali kakšne druge? Te je strah? Se ne znajdeš, recimo v predmestju Hargeise ali na metroju v Šanghaju?« Poudarja, da ga je projekt, o katerem rad razmišlja kot o »ekstremni obliki pisateljske budnosti«, na ta povsem odprt in nepredvidljiv način popeljal okrog sveta oziroma »naše sedanjosti v dvanajstih svetovih«, v bližnje in tudi precej odročne kraje, »ki jih brez tega pisateljskega izziva najbrž ne bi nikoli obiskal in bi zato zamudil nekaj zame zelo pomembnega«.
