Pisatelj, publicist in prevajalec Aleksandar Gatalica, ki ima izobrazbo iz svetovne književnosti in klasične filologije, je danes eden najbolj branih srbskih avtorjev. Za svoje do sedaj najbolj slavno delo Velika vojna je prejel največjo literarno nagrado v Srbiji, za katero se gnetejo mnogi. »V Srbiji je zanimivo, da obstaja ena osrednja in največja literarna nagrada, Ninova nagrada, ki jo hočejo dobiti vsi in brez katere niso ljudje, niso pisci. V Sloveniji denimo takšne izrazite borbe nisem zaznal.« Naslov njegove zadnje knjige Beograd za tujce po vsej verjetnosti vsakomur zveni drugače. Za nekatere je pomenljiv, za druge napet, spet tretjim se zdi čudna misel, da bi se pisec večkrat nagrajenih romanov naenkrat vrgel v področje turističnih vodnikov. Pa saj s formami se rad igra, da je vselej zanimivo njemu in bralcu, je med drugim povedal med pogovorom.

Denarja ni, a potuje se veliko

Zdaj bo skoraj že dve leti, odkar Gatalica živi v Ljubljani. Tukaj dela kot prvi svetovalec veleposlaništva Republike Srbije v Sloveniji. »Beograd je en tak dinamičen fenomen, medtem ko je Ljubljana drugačno mesto. Imate nekaj čudovitih prednosti, kar se tiče zelenja, miru, pa kolesarskih poti, ki v Beogradu skoraj ne obstajajo.« Razgovoril se je tudi o srbski literarni sceni, ki jo opisuje kot živo in z veliko zanimanja za pisano besedo. »Najbolj iskani avtorji pišejo dela popularnih žanrov, na primer kriminalke, ljubezenske ali zgodovinske romane. V Srbiji so sploh zadnji strašno popularni. Izobraženi pisci pišejo neverjetne zgodbe, ki izvirajo iz njihovega raziskovanja zgodovine.«

Beograd za tujce je v slovenščino prevedla Mateja Komel Snoj. V knjigi je pisatelj kronološko nanizal deset zgodb. Prva se zgodi leta 1525, zadnja 2008. V vsaki spoznamo neverjetne usode tujcev, ki so se tako ali drugače znašli v Beogradu. Slovenski bralci bodo med branjem prve zgodbe, ki je edina napisana v resnejšem podtonu, zaznali veliko opomb, saj gre za specifično zgodovinsko dogajanje, mravljišče različnih kultur, dogodkov in ljudi, pri čemer pa zbirka ne popisuje uradne zgodovine. Preostale zgodbe avtor opiše kot atraktivnejše, dinamične. Denimo v tisti z naslovom Kralj miši in podgan spoznamo zanimiv nabor likov. Marginalce, ki se imajo za vladarje Beograda. Babico, ki trdi, da ima pod nadzorom vse poslušalce, ki se ponoči v živo javljajo v radijske programe, gospoda, ki nadzoruje branje časopisov v restavracijah s hitro hrano, spet drugega gospoda, ki se ima za vladarja brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, do cele palete pisanih junakov. Navdih za zastonjkarstvo, ki se v pripovedi pojavi, pa je prišel iz zanimive avtorjeve izkušnje.

Aleksandar Gatalica je bil nekoč del zanimivega literarnega projekta. »Kot pisec imam srečo, da lahko veliko potujem. To je edina dobra stvar pisateljevanja. Denarja ni na pretek, a potovanj je veliko. Nekoč sem denimo skupaj s pisatelji iz različnih držav potoval z literarnim vozom, in sicer od Portugalske do Rusije, pri čemer smo se ustavljali v posameznih mestih. Tam so nas pogostili in imeli smo predstavitve naših del. Bilo je fantastično. Ko toliko pisateljev izstopi iz voza, je to doživetje za mesto in ljudi.« Spominja se tako imenovanih švedskih miz, samopostrežnih obrokov, in okoli njih gruče pisateljev, ki so se med potovanjem takoj zagrebli za dobrotami, kot bi imeli naštudiran svoj sistem, da so se lahko najedli in oprezali za preostalimi, ki bi si jim drznili kaj izmakniti.