Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji se ne začenjajo s prvim festivalom Magnus leta 1984, temveč z letom 1532, z novoveško kazensko zakonodajo Karla V., ki seveda ni prvi kodeks prepovedi homoseksualnih odnosov v evropski družbi. Vsa ta dolga zgodovinska nadaljevanka izkazuje zločinsko postopanje oblasti do nenormativnih spolnih in seksualnih dejanj in identitet. Ta zločinskost oblasti ostaja nespremenjena, četudi pripadnike LGBTQI+, vsaj v teh krajih ne izganjajo več, ne obglavljajo in sežigajo na grmadah, ne pošiljajo v zapore in uničujejo življenja z javnimi pogromi, pa ostaja elementarno omalovaževanje, pravzaprav prezir, oblasti enako. Na to stanje se LGBTQI+ skupnosti odzivajo z delovanjem v organiziranih skupnostih. LGBTQI+ gibanje je v Sloveniji močno in dimaično in ima štiridesetletno kilometrino.

  

Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu Vesne Liponik roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom. Za razliko od prvenca, kjer je bila v ospredju roka, pa v drugi pesniški zbirki prevladuje jabolko. Jabolko je vse in nič.

  

Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bral-ski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, spolnega nadlegovanja, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. 

  

Pordelih lic je tretja pesniška zbirka pesnika in vsestranskega umetnika Toma Vebra. Koža igra pomembno vlogo v Vebrovi poeziji – je simbol ali samo metonimija nekega preskoka, ko se odpre čutnost. Ko se ga dotakne čutnost. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem.

  

Vse, kar ti moram povedati je pesniški prvenec Špele Setničar, ki je v svojem bistvu jezikovno estetski zapis o smrti. Z njo se protagonistka srečuje že v otroštvu. Umirajo družinski člani, domače živali, slutimo pa, da se bo iz oči v oči s smrtjo kmalu znašla tudi sama. Zbirka je deljena na tri dele: umiranje, občutljivost, diagnoza raka, mavrični konji in LSD. In vsak del, je del avtorice.

  

Hannah Koselj Marušič svoj pesniški prvenec VSE JE ENO VSE JE VSEENO postavlja, kot bi ponovno listala po albumu z otroškimi fotografijami in z vsako stranjo odkrivala nove stare spomine. Pesmi so surove in neolepšane, z bistvom na dlani, a zato nič manj polne vseh (ne) pomembnih detajlov, ki spomin oblikujejo v meglen, izrazito netočen opis dogodka. Lirski subjekt je vse prej kot zanesljiv, a prav ta s svojo naivnostjo, radovednostjo in ranjenostjo ponovno oblikuje svoje telo ter ljudi in svet, ki nanj vplivajo. Na strehah in ulicah Ljubljane išče nekaj, kar se zdi, da je ostalo na Japonskem, v Angliji ali pa zgolj neizrečeno, v upanju, da bodo spomini ohranili svoj okus in vonj. In prav v poeziji ji to uspe – s slikovitostjo in podrobnimi opisi ponovno ustvari svet v svojem spominu, četudi je ta kdaj še kako oster in boleč.

  

Pesniska zbirka je izrazito osebno delo, ki se globoko zakoplje v kompleksnost odnosa med romsko kulturo in avtorjem, ki je trideset let svojega zivljenja prezivel v romskem naselju Vanca vas-Borejci. Skozi subtilno prepletanje pesniskega izraza, intimnih refleksij ter poeticnih dialogov ta zbirka raziskuje teme identitete, pripadnosti in sprejemanja. Zbirka je strukturirana v tri osrednja poglavja, vsako pa raziskuje določen vidik odnosa med avtrojem in romsko kulturo.

  

Ingo Vitman Öri je pesnik mlajše generacije, Sin svoje roke pa je njegov pesniški prvenec in predstavlja prvo pesniško zbirko trans pesnika na Slovenskem. Sin svoje roke je zbirka o telesu, družini in ljubezni, vendar z nezanemarljivo specifiko: je zbirka o telesu, družini in ljubezni kvir in transspolne osebe. 

Pino Pograjc – Megalomast in Izbruhijada
Založba: Črna skrinjica

Tretja pesniška zbirka Pina Pograjca je tokrat sestavljena iz dveh daljših pesnitev, Megalomast in Izbruhijada. V pesnitvah na sodoben in povsem nov način predeluje tematike gejevske identitete in paranoidne shizofrenije. Obe pesnitvi je poleg branja mogoče tudi poslušati, saj je knjiga opremljena s QR-kodama, ob uporabi katerih lahko bralci prisluhnemo avdio interpretaciji pesnitev.

Ana Štular – In jaz, in jaz, in jaz ...
Založba: Črna skrinjica

Ana Štular je sicer najstnica, ki pa spretno vrti jezik poezije. Bodisi kot članica Kranjske slame, bodisi za štirimi zidovi svoje sobe. V spremni besedi je o zbirki urednica Hana Bujanović Kokot zapisala: »V svoji poeziji Ana Štular odkriva, kdo je in kdo si želi postati v svetu, v katerem ji vsak mimoidoči pove, kakšna mora biti, kdo mora biti. A kljub negotovosti avtorica suvereno posega po besedah, ki v pesniški zbirki ne služijo zgolj kot vprašanje »kdo sem?«, ampak tudi odgovor«.