Voditeljica pogovora in prevajalka obeh v slovenščini dostopnih knjig Katja Zakrajšek je avtorico Bernardine Evaristo najprej nagovorila z vprašanjem univerzalnega in partikularnega v literaturi, pri tem pa navedla indijsko pisateljico Arundhati Roy, da njena književnost nagovarja univerzalno bralstvo ravno zaradi svoje specifičnosti, da ljudje skozi to, kar se dogaja »tu«, lažje razbirajo, kaj se dogaja »tam«.

Bernardine Evaristo je potrdila, da vprašanje univerzalnosti literature še vedno temelji na eni izmed zakoreninjenih tradicionalnih zgodovinskih predpostavk: bela moška literatura nagovarja univerzalno bitje in žitje, književnost temnopoltih avtoric -jev ali spolnih manjšin pa se še vedno presoja skozi optiko specifičnega, ki naj bi nagovarjalo predvsem te skupnosti. »Če knjigo napiše ženska, torej ne govori o univerzalnem? Ne govori o ljudeh?« je ob smehu občinstva vprašala pisateljica.

Nagrajeni eksperiment

Roman Dekle, ženska, druga_i je formalno eksperimentalna knjiga, brez velikih začetnic, v verzni obliki, v kateri so glavni liki večinoma nebelske ženske. Si je predstavljala, da ji bo prinesla bookerja?

»Knjigo sem pisala skoraj šest let, začela sem leta 2013, in v tistem času nikogar niso zanimale zgodbe črnih žensk, večjo branost sta dosegli morda dve, ostale so bile potisnjene na robove. Toda Toni Morrison je nekoč rekla »misli nemisljivo« in tako sem začela pisati roman o ženskah, ki sem jih nato omejila na enajst in dodala še en nebinaren lik, kar je bilo še obvladljivo (smeh). Potem pa sta se zgodili dve stvari, gibanji Black lives matter in Metoo, ki sta bili odziv na stanje, Metoo je feminizem postavil v ospredje; mlade ženske so se razglasile za feministke, kar se ni zgodilo že od 80. let naprej. Oboje je zelo spremenilo zavest ljudi – in nenadoma sem ugotovila, da pišem knjigo prav o tej topiki. Ob izidu je knjiga dobila le nekaj kritik, šele ko je bila uvrščena na listo kandidatk za bookerja, se je začela brati. In potem je šlo le še navzgor.«

Pred njo so to nagrado med ne-belimi pisatelji dobili azijski avtorji Salman Rushdie, Kazuo Ishiguro, Arundathi Roy, prvi temnopolti nagrajenec je bil Ben Okri leta 1991. Prva temnopolta ženska je Bernardine Evaristo: »Trajalo je torej 50 let, da je bilo kaj takega mogoče: črna ženska. Pri tem pa je treba povedati: ne gre za to, katera knjiga je najboljša, ampak za to, kdo izbira.«

In kako ji je všeč, zdaj ko je znotraj mainstreama? »O, zelo mi je všeč, zakaj ne? Dovolj dolgo sem opazovala hierarhijo v tej družbi, zdaj pa imam tudi glas, čeprav se nisem šolala ne v Oxfordu ne Cambridgeu ali Etonu. Nisem prodala duše hudiču, a zdaj lahko spremenim stvari od znotraj. Zdaj me veliko ljudi posluša.«

Manifest niso spomini

Manifest: nikdar odnehati je njena prva knjiga, ki ni literatura v ožjem pomenu besede. »Manifesta nisem pisala kot knjigo spominov, to se mi zdi prehuda naloga, a po prejemu nagrade in stotinah intervjujev se mi je zdelo smiselno, da bi bila moja naslednja knjiga spominska. Ne avtobiografija, ampak raziskava, kako sem prišla do točke, kjer sem danes, če na to pogledamo skozi različne vidike mojega življenja. Gre za raziskovanje moje ustvarjalnosti skozi čas. Je pa Manifest: nikdar odnehati tudi nekakšna budnica, namenjena tistim, ki šele prihajajo, mladim avtoricam.«