Vaša izvrstna knjiga me je po temi in humornosti spomnila na knjigo Slavenke Drakulić Kako smo preživeli socializem in se pri tem še smejali, četudi vi o tistih časih govorite z otroške perspektive.

Poznam to knjigo Slavenke Drakulić, a nanjo so me opozorili šele, ko je moja že izšla; in res se veliko stvari prekriva. Knjiga, ki je mene spremljala med pisanjem, pa je bil Družinski besednjak Natalije Ginzburg, všeč mi je bil njen način, kako premišljevati svet. Seveda pa obstaja cel literarni kanon naivnega lika in njegovega naivnega pogleda na svet, od knjig Günterja Grassa do Dostojevskega in njegovega Idiota.

V resnici sama sploh nisem imela namena pisati leposlovja. V tistem času sem živela v Berlinu in sem se lotila pisanja študije o Kantu, a ob izbruhu covida in nenadni prepovedi gibanja, zaprta v stanovanju s tremi otroki, nisem več mogla filozofsko misliti. (smeh) Tako sem se skrila v omaro in začela pisati drobce spominov na svoje otroštvo. Te nenavadne nove okoliščine, ta globalni lockdown, so mi tako same po sebi zastavljale vprašanja svobode na zelo konkreten način. Začela sem razmišljati o različnih oblikah izolacije v svojem življenju in poleg omare, v kateri sem čepela, je bila seveda prva asociacija povsem spontano Albanija. Albanija je bila namreč en sam velik lockdown, za vse prebivalce in za večno, vsaj tako se nam je zdelo, saj je naš lockdown trajal od konca druge svetovne vojne do konca 90. let. Iz drobcev spominov na tisti čas se mi je počasi začela oblikovati zgodba o moji družini, o mojem otroštvu v času režima in njegovega padca, ki se je res zdel kot konec zgodovine.

Zanimivi so vaši opisi tudi nam dobro znanega molka o režimu celo v krogu družine, ki je bil deloma posledica strahu, a je vseboval tudi nekakšen element zanikanja, v upanju na napredek.

Pri nas je bil ta molk pogojen s strahom pred pregonom, v moji družini še posebej, ker sta bila oče in mama iz družin, ki sta bili kaznovani zaradi tega, ker sta po vojni spregovorili, oblast pa je takrat počistila s tako imenovano staro buržoazijo. Moji starši in stara mama so se zato odločili za molk iz strahu. Mama se je po padcu režima v 90. letih angažirala, a tega niti družini ni povedala, ker nas je hotela zaščiti, če bi se ves ta upor spet sesul, se obrnil v prejšnjo smer in bi sledile nove čistke. A po drugi strani imate prav, obstajal je tudi molk zaradi pristajanja na stvari in zaradi nekaterih majhnih ugodnosti.

Moj spomin na dogodke v Albaniji po padcu režima so zaznamovali posnetki ladij z albanskimi begunci pred Barijem, ki jih Italija ni hotela sprejeti, ljudje so skakali z ladij in se utapljali. Kako ste vi doživljali to brutalno zavrnitev beguncev, ki je do danes v EU že postala pravilo?

Dogajanje z ladjami je imelo dve dejanji, leta 1990 so krenile prve, to je bilo kot neustavljiva krvavitev, ljudje so panično bežali iz države na vse načine, z ladjami, čolni, na vse konce, v Italijo, tudi v Grčijo in drugam. Nato pa je leta 1997 sledil zlom tako imenovane piramidne sheme, te megaprevare, ki je sprožila novo finančno krizo in nov eksodus. In to je bil čas, ko je Italija zaprla morsko mejo. Zame je bil to trenutek, ko mi je postalo jasno, kakšna hipokrizija je bilo zahodno govorjenje o strašnem zatiranju svobode gibanja v socialističnih državah. V trenutku, ko smo to svobodo dobili, so zahodne države zaprle svoje meje. Če resno verjameš v svobodo gibanja, moraš verjeti v oboje, v pravico do izstopa in vstopa. Če ljudem ne pustiš vstopiti, pa postaneš komplic zatiralskega režima. In natančno to zdaj spet počne EU: plačuje na primer tunizijsko policijo, da zadrži migrante z juga Afrike na svojem ozemlju, kar pomeni vse vrste nasilja, ropanja, posilstev in mučenja ljudi, ki so prepotovali na tisoče kilometrov in končali ujeti v »žepu«. Hkrati pa tamkajšnja policija sodeluje tudi s tihotapci.

Tudi članice EU doživljajo zelo nenavadna presenečenja, od zapiranja meja znotraj EU do barbarske obravnave beguncev na tleh »svobode«.

Da, EU postaja vse bolj podobna državam, iz katerih so ljudje bežali, v njej naletijo na institucionalne zidove, ki so neprehodni, razrašča se rasizem. Uniji se na neki način dogaja notranja eksplozija.

V vašem romanu je tudi veliko solidarnosti, ki me spomni na moje otroštvo, ko si stekel k sosedu, ko ti je zmanjkalo moke, kasneje pa si mu pomagal »šravfati« avto.

Drži, pri nas je bilo to v veliki meri nujno za preživetje, ker so bili revščina in pritiski veliko hujši od tistih v Jugoslaviji. A res je tudi to, da to ni bila tržna družba, nekaterih stvari, kot je na primer varovanje otroka ali razna popravila, nisi mogel naročiti, tudi če bi imel denar, zato so si ljudje vzajemno pomagali in vzpostavili sodelovanje. Ki so ga zdaj žal popolnoma izgubili, revščina pa je postala sramota. Takrat je vladala solidarnost, obstajal je etos vzajemnosti, na neki način je realno delovala marksistična formula: vsakemu po njegovih potrebah, vsakomur po njegovih zmožnostih. Na ravni sosedstva je to dejansko delovalo. Zdaj pa je družba povsem tržna in prositi za pomoč je ponižujoče.

Je tudi revščina postala sramotna, ljudje jo prikrivajo, kot bi bili zanjo sami krivi?

V zahodnih državah je uveljavljena retorika, da smo vsi svobodni. Toda države ne naredijo dovolj, da bi ljudje to svobodo lahko uveljavili, za uveljavitev pravice do svobode so potrebne strukture. Sicer je to, da živiš pod mostom, le svoboda.

Še huje, tudi spanje pod mostom je že prepovedano.

Natančno tako. V zelo veliko evropskih mestih zdaj v parke postavljajo klopi z več naslonjali za roke, zato da brezdomci ne morejo spati na njih. To je nova logika javnega prostora: ta je namenjen le nekaterim rabam, nekaterim ljudem, pokažejo ti, kako je treba klop uporabljati, in le en način je pravi. Ta prostor v resnici ni več javni.

Kako pa vaši študenti sprejemajo marksizem? LSE ni ravno šola za bodoče socialne delavce.

Zanimanje za ta študij in zavzetost študentov sta velika, a ko študij končajo, postanejo agenti kapitalizma. Delajo za Goldman Sacks, za velike finančne družbe, pri tem pa še vedno verjamejo, da to, kar je napisal Marx, drži.

To pa se zdi kar resen razcep ...

Na neki način vstopijo v sistem in postanejo del njega, sicer verjetno ne bi zdržali. Mislim, da jim ni lahko, vsi nenehno sklepamo kompromise in tu mi seveda pride na misel Adornova misel, da »ni pravilnega življenja v napačnem«. In natančno to se nam dogaja, ni možnosti, da bi živeli prav, po dobrih načelih, razen če se odrečemo večini stvari, in zato smo vsi v večnih kompromisih. A po drugi strani živimo tudi v svojevrstnih mehurčkih in se niti ne zavedamo, kako prekarno je lahko življenje. Jaz se tega zavem vsakič, ko grem v Albanijo.

Vam ta dvojna izkušnja socializma in kapitalizma pomaga pri vašem delu?

Absolutno, a vseeno ne vem, kako naj študente učim kritičnosti, ne da bi me zaneslo v pokroviteljstvo. Zato jim raje kažem kontradikcije, dileme, poskušam odstraniti tančico z navidezne harmonije, enotnosti, pravih odgovorov, dokončnih formulacij. A tudi to ima svojo šibko stran, saj je treba za ta pristop zelo veliko vedeti, ni vsaka kontradikcija ali vsak problem relevanten; to je povezano z znanjem. Zato jim veliko govorim o Sokratu, ki je paradigmatični primer tega, kar bi filozof moral početi. Manj poučevati in bolj prakticirati modrost neprestanega zastavljanja vprašanj, s katerimi je on nenehno nadlegoval vse naokrog. In ko so ga imeli že čez glavo in so ga vprašali, kakšen pa je njegov odgovor, je odgovoril: »Ne vem. A jaz vsaj vem, da ne vem.« S takšnim razumevanjem znanja in kritičnosti pa ni lahko najti izhoda iz situacije, v kateri smo, tu ni ne gospodarjev ne prerokov, bolj gre za vaje iz demokracije, na katerih se ljudje postopoma odprejo. A danes vsi želijo predvsem odgovore in hočejo jih takoj, zdaj, za »to mojo zadrego«. Zato je dobro reči: kadar ti kdo reče, da pozna odgovor, laže. In zato so Sokrata ubili: ker je tečnaril z vprašanji.