Slovenski knjižni sejem med raznovrstnimi dogodki ponuja tudi nekatere strokovne vsebine, katerih hrbtenica je že dolga leta Založniška akademija. Na njej so včeraj med drugim predstavili rezultate ustaljene raziskave Knjiga in bralci, ki vsakih nekaj let vzame pod drobnogled bralne navade Slovencev. Kot je uvodoma dejal profesor in urednik Miha Kovač, imamo prav po zaslugi te raziskave precej dober pregled nad položajem branja pri nas.
Vse manj strastnih bralcev
Nekaj njenih bistvenih izsledkov je naštel raziskovalec Jaka Gerčar: delež nebralcev oziroma tistih, ki v preteklem letu niso prebrali niti ene knjige, z izjemo takšnih, ki so bile povezane s službenimi ali šolskimi obveznostmi, znaša 42 odstotkov, kar je nekoliko bolje kot pred petimi leti, ko se je to število že nevarno bližalo polovici prebivalstva (49 odstotkov). Toda če se zdi vsaj ta trend ugoden, nekateri drugi niso rožnati: močno je upadlo število ljudi, ki preberejo več kot dvajset knjig na leto (skoraj za polovico), povprečno število letno prebranih knjig (približno osem na bralca oziroma manj kot pet na prebivalca) pa je prav tako nižje kot v preteklosti in kakor v večini evropskih držav; le vsak tretji slovenski bralec si denimo privošči več kot štiri knjige na leto. Intenzivnost branja se torej zmanjšuje, sicer pa poglavitni razlog za nebranje ostaja »pomanjkanje časa«.
Prav tako vse več ljudi, sploh mladih, bere v tujih jezikih, pri čemer prednjači angleščina. »Razlogi so podobni kot drugod po svetu, glavni je nedostopnost neke knjige v domačem jeziku,« pojasnjuje Gerčar. »V tujih jezikih se sicer največ bere digitalno, torej e-knjige, tudi večina poslušalcev zvočnih knjig si te privošči v angleščini.« Raziskava je pokazala še upadanje vpliva šole pri spodbujanju branja, medtem ko vloga staršev oziroma domačega okolja ostaja enaka: velikost domačih knjižnic je še vedno pomemben dejavnik pri branju in izobrazbi, se pa njihov obseg počasi zmanjšuje, upada tudi število gospodinjstev z več kot 200 knjigami (s 17 odstotkov leta 2019 na 14 odstotkov).
Treba se bo zamisliti
»Podatki sicer res kažejo, da se je število nebralcev zmanjšalo, vendar je manj tudi tistih, ki berejo veliko,« povzema Kovač. »To je nevaren podatek, saj občasni bralci ne spadajo nujno med tako imenovane bralce na višji ravni, ki so sposobni poglobljenega, kritičnega razumevanja nekega besedila.« Podobno skrb vzbujajoče je, da samo četrtina otrok poroča o tem, da imajo starše, »ki radi berejo«. Kot ugotavlja, po bralnih navadah spadamo v spodnji srednji evropski razred; smo tudi na dnu po številu kupljenih knjig, vendar pa zato pri vrhu, kar se tiče obiskovanja knjižnic. »Povezava med branjem knjig ter njihovim kupovanjem je torej šibka, a je zato toliko bolj izrazita medsebojna povezava med stopnjo bralne pismenosti in inovativnostjo neke družbe, zaradi česar bi se morali resno zamisliti.«
Kot eno od možnih razlag za upadanje števila nebralcev je urednik in publicist Andrej Blatnik omenil veliko priljubljenost domačih žanrskih avtorjev, ki pišejo berljivo in všečno širokemu bralstvu. Med najbolj izposojenimi deli v knjižnicah so večinoma slovenski avtorji; še pred nekaj leti je bilo precej drugače, saj so – tako kot drugod po svetu – na tovrstnih seznamih prevladovale globalne uspešnice. Kakor je pristavil založnik Samo Rugelj, so k rasti zanimanja za domačo produkcijo prispevala tudi nova avtorska imena, ki pa so že bila širše prepoznavna in so s svojimi deli pritegnila sveže bralsko občinstvo – tudi s pomočjo novih prodajnih in komunikacijskih poti (pogovori z avtorji, podcasti in podobne vsebine, ki merijo na tesnejši stik z občinstvom), ki so jih vpeljale nekatere založbe v času pandemije in po njej. »Vseeno pa zlasti mladi kupujejo vse več knjig v angleščini, za kar smo delno krivi tudi sami – knjigarne iste naslove v angleščini ponujajo ceneje, nabor tuje ponudbe se širi, vedno več angleških knjig pa je tudi na samem sejmu.«
