Ne, v bistvu sem hotel napisati novelo s sodobno snovjo, katere protagonist mora skozi številne dramatične situacije in ob tem niti enkrat samkrat v dogajanje ne poseže aktivno in ne sprejme niti ene same odločitve. Res pa je, da sem bil ob pisanju močno pod vtisom finančne krize, hkrati pa me je presenetila tudi arabska pomlad. Ravno sem sestavljal drugo poglavje, ko se je 17. decembra 2010 v Tuniziji zelenjadar Mohamed Bouazizi javno sežgal in s tem sprožil množične proteste. Vse to sem v noveli predelal.
Zagotovo gre za neke vrste politično knjigo, v kolikor se pač ukvarja z družbenimi temami, vendar z njo nisem nameraval rehabilitirati humanističnih vrednot. Nisem hotel posredovati nobenih priporočil ali odgovarjati na vprašanja. Veliko bolj mi je do tega, da si bralec ob čtivu sam zastavi kakšno vprašanje. K temu napeljujeta tudi prvi in zadnji stavek romana. Prvi se glasi: »Ne,« je rekel Preising, »postavljaš napačna vprašanja.« Zadnji pa: »Spet si postavil napačno vprašanje,« je odgovoril Preising.
Kakšno vlogo sploh igra književnost v vzpostavljanju ali ohranjanju vrednot?Literatura lahko seveda učinkuje kot »vzgoja srca«. Približa nam lahko tistega »drugega« kot nekoga »izmed nas«. V tem smislu je sredstvo za razširjanje solidarnosti. Z branjem lahko spoznamo, v kolikšni meri se drugi počutijo izključene in v kolikšni meri sami izključujemo druge. Za ohranjanje vrednot in moralnih predstav pa upam, da ni uporabna. Vrednote in morala na srečo niso nekaj statičnega, temveč so izjemno spremenljive. Dobra literatura, ki bi ji rekel polimitska, saj v nasprotju z monomitsko dopušča različne diskurze, pripomore k spremembam moralnih predstav.
Preising, protagonist novele, je švicarski podjetnik, katerega že omenjeni pasivnost in zaigrana naivnost sta izjemno nadležni. A gre tudi za kritiko domnevno »nevtralne« Švice?Knjiga se lahko bere tudi kot kritika izolacionistične švicarske politike, a zame to ni v ospredju. Popolna nedejavnost se mi zdi vsesplošni problem, ki sega čez švicarsko mejo, to je simptom našega časa. Razlagajo nam, da je svet postal tako strašansko hiter in kompleksen, da se ga ne da več razumeti in z našim individualnim delovanjem ne moremo vplivati nanj. To je zgodbica, ki nam jo pripovedujejo populisti. S tem posamezniku jemljejo odgovornost in hkrati govoričijo o brezalternativnosti lastnih političnih odločitev.
Prizorišče vašega novega, nagrajenega romana z naslovom Kraft, je Silicijeva dolina, središče visoke tehnologije. Tam se srečata ta čudni svet in »klasično humanistično« izobraženi protagonist Kraft. Kje nastane trk?Odnos v prvi vrsti opisujem kot konflikt med optimizmom in pesimizmom. Devet mesecev sem preživel v Silicijevi dolini na Univerzi Stanford in skoraj naivni tehnooptimizem me je tako osupnil, da sem se počutil kot popolni pesimist in kulturni kritik – kot kakšen dinozaver. Kraftu se ob razpisnem vprašanju, ki naj bi ga razrešil – zakaj je vse dobro in zakaj bi lahko kljub temu vse še izboljšali – pravzaprav lahko samo zalomi. Po eni strani mu manjka optimizma, iz povsem osebnih, biografskih, a tudi iz svetovnonazorskih in intelektualnih razlogov, po drugi pa ob tem vprašanju, ki ni nič drugega kot sodobna oblika vprašanja teodiceje, vsakomur spodleti.
Kakšne so posledice razvoja v digitalni dobi, ki nenehno stremi k izboljšavam?Učinke digitalnega razvoja moramo vrednotiti zelo previdno in diferencirano. Rado se posplošeno govori o »digitalizaciji«, ki v bistvu sploh ne obstaja. Gre namreč za tisoče novih tehnologij, aplikacij, pripomočkov, omrežij, formatov in instrumentov, ki jih moramo obravnavati posamično. Sam nisem aktiven na nobenem družbenem omrežju, pišem pa knjige, tu in tam časopisne članke ali dajem intervjuje. Pri svojem političnem, aktivističnem delu pa ne morem shajati brez tovrstnih omrežij. Če želite politično nagovoriti čim večjo množico ljudi – predvsem mladih – potem je vsekakor treba poseči po teh kanalih.
S filozofom Michaelom Zichyjem sta začela skupno akcijo proti nacionalizmu, ki je 13. oktobra 2018 na cesto priklicala okoli pet milijonov Evropejk in Evropejcev. Kaj je bil povod zanjo?Nezadovoljstvo nad političnim razvojem v Evropi, skrb za potek družbenega razvoja, predvsem pa občutek, da smo desničarskim populistom dopustili preveč prostora. S kolegom sva prepričana, da bi večina Evropejcev rada živela v liberalni demokraciji, a so nasprotniki trenutno tako glasni, da dajejo videz večine. Z demonstracijami sva želela pokazati, da ni tako.
Kaj je narobe z evropsko politiko? Gre za dezorientacijo?Ustvarjanje predsodkov, pa naj bo do migrantov ali bruseljskega leviatana, je žal najbolj enostaven način političnega delovanja. V Evropi smo se znašli v zadušljivem primežu brezsramno lažnive tolpe desničarskih populistov, ki vzbujajo difuzne strahove in se bratijo čez meje ter kuhajo svojo pogubno nacionalistično brozgo. Pozabili smo, v kakšnem stanju je bila Evropa pred 70 leti. Mir in svoboda nista samoumevna in prav v tem trenutku sta najbolj ogrožena.
Kakšen je bil izid akcije? Katere države so bila najaktivnejše?Ni nam, to moram samokritično priznati, uspelo mobilizirati največjih množic. Beležili smo demonstracije v 54 mestih, ponekod resda skromne, kljub temu pa je bila akcija pomembna, kar se razbere iz reakcij posameznih organizatorjev. Na Poljskem in v Italiji so bili demonstranti najbolj dejavni, pomembno jim je bilo videti, da niso sami in da obstaja evropska solidarnost.
Slovenija ni bila med državami organizatoricami shoda, čeprav je poziv tudi pri nas zakrožil po medijih, različnih institucijah in nevladnih organizacijah.Na začetku je bil odmev v Sloveniji zelo spodbuden, vendar pa se na koncu žal ni našel nihče, ki bi poprijel za organizacijo. Nacionalizem žal v nekaterih državah na neki nenavaden način zagovarjajo celo intelektualci, recimo v baltskih državah, kjer trdijo, da je nacionalizem nujen, ker se z njim lahko ubranijo Putinove Rusije. Strašanska zmota. Garancija za svoboden Baltik je predvsem močna, demokratična Evropa. In sami veste, kako se po državah nekdanje Jugoslavije spet igra na nacionalistično karto. V Franciji pa se je pokazal povsem drugačen problem. Tam evropsko tematiko zaseda Macron s svojo stranko »En Marche«, zato francoska levica ni pri volji za Evropo oditi na cesto.