S svojim pogledom »tujke« premišljeno, z razumevanjem in naklonjenostjo, postavlja svojevrstno ogledalo temu, kar smo, in temu, kar mislimo, da smo. Minule dni je bila gostja festivala Fabula, ob tem pa je izšel njen roman Razkropljeni po zemlji.
V slovenščini odmevajo predvsem japonski haikuji in pisatelji, kot so Mišima, Išiguro, Murakami, zato me je vaš roman Razkropljeni po zemlji veselo presenetil s humorjem. Je humor pogosto vaše orodje?
V mladosti sem bila zelo resna mladenka, ki se je spraševala o svoji identiteti, o temeljnih vprašanjih. Ko sem prišla v Nemčijo, sem se ob učenju nemščine počutila kot otrok, učila sem se ga tako, da sem se z njim poigravala. In postopoma sem ugotovila, da je ta igra tisto, kar me zanima. Vprašanja, kdo sem, kaj sem, me niso več toliko zanimala, ker jih je nadomestilo spoznanje, da je vsak jezik fascinanten, vznemirljiv in da je lahko igrača, ki jo hkrati spoznavam in se z njo igram.
