Iz tega vzdušja je nastala nagrajena knjiga, pri kateri gre za »kombinacijo terenskega izkustva, osebnih refleksij, naravovarstvenih zanimivosti ter literarnih in mitoloških perspektiv«, pravijo založniki. Irena Cerar je za svojo prvo literarno potopisno knjigo Potepuški okruški (založba Buča) leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis. Podpisuje se tudi pod kakovostno knjižno serijo Pravljične poti – pohodniške družinske vodnike po Sloveniji in zamejstvu (založba Sidarta). Je tudi interpretativna vodnica po teh »pravljičnih poteh« in pripovedovalka pravljic. Petnajst let je bila urednica revije National Geographic Junior.
Živimo v vizualnem digitalnem svetu, odtujeni od narave. Ste pričakovali, da boste z vsebino o naravi nagovorili in navdušili tako širok krog bralcev?
Postali smo vizualna družba, v kateri vse manj beremo in veliko bolj gledamo, a se to žal ne izrazi v višji vizualni pismenosti. Fascinacija s podobo je kar huda konkurenca branju – vizualno sporočilo očitno ponudi neko hipno zadovoljstvo. Na družbenih omrežjih so na voljo kratki formati videoposnetkov, imenovani »facebook reels«, s ponavljajočimi se izrezi iz nekega dogajanja. Ko mi algoritmi ponudijo te vsebine, se počutim polna vtisov, hkrati pa si ne morem z njimi nič pomagati, ker ničesar ne povedo do konca. Doživljam jih kot nekakšno vizualno in mentalno onesnaženje, kot majhno sekiro, ki razkosava mojo zavest. Veliko vtisov in dražljajev je, ki jih naši ubogi možgani ne morejo sproti predelati.
Knjige so protiutež tej površnosti in hipnosti. Ker ostanejo dlje, jih tudi bolje premislimo. Zdi se mi privilegij, da lahko sodelujem pri oblikovanju svojih knjig. Vsi moji vodniki iz serije Pravljične poti, denimo, so vizualno izjemno bogati, spremljajo jih fotografije in ilustracije uveljavljenih slovenskih ilustratorjev. Zahvala gre založbi Sidarta, ki izdaja malo knjig, a tiste dodelano. Fotografija je zanje zelo pomembna, ne nazadnje je založnik Janez Skok tudi sam izvrsten fotograf. Za vodnik Pravljične poti brez meja, ki sem ga pripravljala sedem let, so fotografije nastajale tri leta. Tudi fotografije Boruta Peterlina v knjigi Svetišča narave so, razen naslovne, nastale naknadno.
Upala sem, da bo sodobna knjiga o naravi nagovorila čim širši krog ljudi. Še nobena moja knjiga ni sprožala tako številnih in spontanih odzivov kot ta. Najzanimivejše je, da vzbuja pri bralcih zelo osebne odzive, pišejo mi pisma, delijo z mano svoje vtise, doživljanja. Ženske pravijo, da ob knjigi tudi jokajo, da jim zbudi globoko hrepenenje, povezanost z naravo in prostori, ki jih sicer vsi nosimo v sebi.
Po prvobitno izkušnjo ste odšli v najbolj divje predele Slovenije, celo med kočevske medvede.
Odmika v naravo sem si želela že dolgo, a dokler te otroci potrebujejo, ne moreš za daljše obdobje od doma. Odkar je hči polnoletna, se je tudi zame začelo novo življenjsko obdobje. Res me je zanimalo, kaj se zgodi, če si dalj časa potopljen v naravo. Poiskala sem čim bolj odmaknjene in samotne kotičke. Od nekdaj sem bila rada sama, zatorej nisem šla na to pot zato, da bi se preizkusila, ali zmorem. Zanimalo me je, kako bom doživljala določen prostor, krajino, želela sem si tudi, da bi to doživljanje narave poglobila, da bi prebila opno, ki je nastala med nama.
Kakšne strategije ste ubrali pri svojem »habitatnem eksperimentu«, kot knjigo označujete sami?
V vsakem izbranem habitatu sem – tudi po izkušnji spoprijemanja z boleznijo – želela biti dalj časa sama. Preprosto zato, ker stvari v samoti doživiš drugače, pozornejši si na okolico, manj je motilcev. Takrat si sam s sabo, lahko vidiš denimo, kaj bo priplavalo na površje tvoje zavesti, kaj se dogaja v tebi in česa se bojiš. To je zelo poceni in hiter način, da ugotoviš, kako shajaš sam s sabo, v svojem telesu, kaj si želiš v prihodnje.
Svoje doživljanje narave sem želela poglobiti tudi z branjem. Vsemu navkljub sem še vedno strastna bralka, knjige me oblikujejo. Dialog z avtorji, živečimi ali davno umrlimi, se mi zdi svojevrstna čarovnija. Pomaga mi, da izoblikujem lastne misli, jih artikuliram, najdem lastne besede zase. Njihove besede so kot tipke, na katere se prebudi moja lastna glasba. Brati sam v samoti narave se je izkazalo za zelo intenzivno početje, zdelo se mi je, da so bili avtorji in avtorice dejansko z mano, s Sylvainom Tessonom, ki je napisal knjigo V sibirskih gozdovih, sem se v tisti gozdni koči na Kočevskem sredi temnih nevihtnih noči prav zares pogovarjala.
Tretja strategija so bili moji sopotniki in sopotnice, ljudje, ki sem jih srečevala na poti. Če želiš verodostojno pisati v naravi, moraš k izvoru, k ljudem, ki imajo globoko celostno razumevanje narave in procesov v njej, kajti to so zapletene reči. Privilegij je, da so svoje znanje želeli deliti z mano, a povezali smo se tudi na človeški ravni. Želela sem, da se moja knjiga bere kot neke vrste literarizirana naravoslovna pustolovščina, ki vključuje tudi ljudi iz mesa in krvi, ki niso le veliki strokovnjaki, temveč so tudi strašno zanimivi in modri ljudje, polni zgodb.
Kaj je pravzaprav naravopisje?
To besedo je izumila Irena Štaudohar, ki je sama strastna bralka knjig o naravi. V anglosaškem svetu je opazila zelo priljubljen žanr »nature writing« in s svojo knjigo Fižolozofija veličastno stopila na to literarno polje. Prav ona je recimo v enem svojih člankov opozorila na omenjeno knjigo Sylvaina Tessona. Sama naravopisnih knjig ne vidim kot poljudnoznanstvene literature. Gre za sodobno pisanje, ki si predvsem želi biti tudi dobra literatura. Ljudi ne zanimajo le informacije, to je premalo, potrebujejo zgodbe, inovativni prijem, osebni pogled. Sama sem o biotski raznovrstnosti in slovenskih habitatih pisala na večplasten način, kakršnega nismo vajeni. Osebno in univerzalno, naravoslovno, literarno in mitološko.
Bojim se, da smo Slovenci na področju sodobnega naravopisja nekoliko zaspali. Fran Erjavec je s svojimi Domačimi in tujimi živalmi v podobah leta 1868 pompozno oral ledino. Knjiga, v kateri je slovenskim bralcem približal živalstvo skozi tedanja znanstvena spoznanja in osebno doživljanje, je bila velika uspešnica. Na to nas je nedavno spomnil dr. Klemen Lah v spremni besedi h knjigi Nesojena kučma Marjana Žiberne, ki bi lahko sodila v ta žanr. Veliko knjig, zlasti naravoslovnih esejev, je o naravi napisal tudi pesnik, pisatelj in ornitolog Iztok Geister, po njem pa je nastalo zatišje.
Pri nas je narava razmeroma dobro ohranjena in dostopna, zato se nam zdi še samoumevna. Še vedno smo z njo fizično povezani; gojimo zelenjavo, rože, sadno drevje in trto, radi okopavamo vrtove in gredice, nabiramo gobe in borovnice – vse to, kar v velemestih ni običajno. Morda za to nimamo potrebe po pisanju o njej. Še vedno se obnašamo zgolj kot obdelovalci, ne pa premišljevalci narave. Moja knjiga je zavesten poskus narediti sodobno in zanimivo naravopisno knjigo, s sporočili tako v zgodbi kot med vrsticami.
V vaše knjige se vedno znova prikradejo številna pravljična in mitološka bitja, iz česar ste na študiju komparativistike diplomirali.
Pravzaprav sem diplomirala iz ljudskih gorskih pravljic in povedk, s čimer se pred mano še nihče ni ukvarjal, zato sem morala žanr te najstarejše gorniške literature šele ustvariti. Iz tega so potem zrasle moje knjige, pravljične poti, v katerih so konkretni kraji povezani z ljudskimi pripovedmi. V Svetiščih narave so me zanimala predkrščanska verovanja o gozdu, rekah, gorah, jamah ... saj so vsi ti prostori arhetipski in nosijo številne simbolne pomene. Vse to obogati naše doživljanje prostora in življenja.
