Pino Pograjc je s svojo prvo pesniško zbirko Trgetanje dodobra pretresel slovensko literarno sceno. Pisal je o sebi, o svojih bolečinah in odraščanju. Bil je iskren in neposreden. In prav nič drugače ni v drugi zbirki z naslovom Trepete, ki je izšla pred slabim mesecem dni in znova žanje uspehe ter pretresa literarni svet.
Izdali ste drugo pesniško zbirko. Prva nosi naslov Trgetanje, druga pa Trepete. Tako z naslovom kot vizualno se zdi, da gre za nadaljevanje. Je res tako?
Vsekakor gre za neke vrste nadaljevanje. Tako na oblikovni ravni kot iz naslovov lahko ugotovimo, da se zbirki povezujeta. Trepete je pesniški repete po Trgetanju. Črno naslovnico je zamenjala bela. Z drugo sem želel prvo zbirko smiselno zaključiti, torej nadaljevati teme iz prve in jih zaokrožiti.
Pri prvi zbirki v poezijo močno vpletate svoje osebne izkušnje, svoje življenje in vse prepreke, skozi katere ste šli. Pravite, da je druga zbirka neke vrste zaključek prve. Kako se razlikujeta med seboj?
Literatura vedno izhaja iz nas samih. Postopek literarizacije osebnih stvari pa pri meni ustvari tisto nujno distanco med tem, kar je bilo res in kar je v pesmi. Tudi v drugi zbirki črpam iz osebnih izkušenj, le da sem tokrat bolj neposreden kot v prvi. Predvsem pa sem hotel z drugo zbirko napisati močno gejevsko zaznamovano poezijo. Nekatere vsebine so zelo eksplicitne. V novi zbirki je zagotovo manj metaforičnega jezika kot v prvi. Je pa od njene končne oblike do izida minilo kar nekaj časa in opažam, da se mi je vmes znova spremenil slog, tako kot sem se spremenil sam. S tretjo zbirko se bo slog znova spremenil.
Pravite, da ste želeli ustvariti zelo gejevsko zaznamovano zbirko.
Kaj to pomeni?
Predvsem v smislu vsebine. Prav tako pa na ravni stila, saj se lahko naredi neko povezavo med mojim pisanjem in pisanjem drugih avtorjev LGBTQ+ v slovenskem literarnem prostoru. Cis-hetero večini so naše izkušnje tuje, zato mnogi v poeziji uporabljamo direktno pisavo, ki že meji na prozo, da je čim manj dvoumnosti glede nekaterih vsebin.
Ampak mar ne obstaja potem nevarnost, da jezik v nekem trenutku postane vulgaren?
Tu gre za zelo tanko mejo med tem, kaj je vulgarno in kaj ni. Stvar posameznika oziroma bralca je, kaj razume kot vulgarnost. Ne moti me, če se komu zdi moje pisanje preveč neposredno. Umetnost ima pravico do vulgarnosti.
Se je stanje na literarni sceni LGBTQ+ kaj spremenilo? Predstavnic in predstavnikov je več, bolj so vidni kot nekoč, pa vendar – je bolje, lahko izdajate več, kot ste včasih?
Brane Mozetič nam je kot urednik založbe Škuc pokazal utemeljitev komisije Javne agencije za knjigo, kjer zapišejo, da se založba Škuc ukvarja z izredno nišno poezijo, kar naj bi bila njena pomanjkljivost. To je čuden pogled na stanje, saj se tem LGBTQ+ mnogi raje izogibajo, torej osredotočenost Škuca na tovrstne vsebine izhaja iz pomanjkanja, ne pa nekega domnevnega izključevanja. Absurdno je, da se založbi zaradi tega krči finance, in to za tretjino. Neka poltiha diskriminacija ali nerazumevanje še obstaja, srečaš pa se tudi z ne tako zakrito homofobijo, kot je na primer to, da je neka založba pred kratkim zavrnila izdajo antologije literature LGBTQ+, ker naj bi bila takšna antologija »izključujoča«. Res se izdaja več knjig z vsebino LGBTQ+, ki so tudi prepoznane, a ni vse rožnato. Imam pa poleg Škuca dobre izkušnje tudi s Črno skrinjico, pri kateri je izšel moj prvenec in jo vodi Dejan Koban, ki je podpornik vseh vsebin na margini. Prav tako so me na spletnem portalu LUD Literature nedavno povabili, da napišem kolumno o slovenski kvir literaturi.
Kaj pa v vaši zbirki, se vse pesmi prepletajo s tematiko LGBTQ+?
O temah LGBTQ+ pišem skozi lastne izkušnje, in ker so velik del mojega življenja, so prisotne tudi v poeziji. Pišem ponekod zbadljivo in s kančkom ironije o mojih zvezah, tu in tam o kulturni in literarni sceni pri nas. Velik del zbirke je poezija o mojih starih starših, o moji družini in o zgodbah ljudi, ki jih poznam in se mi zdijo pomembne. S tem jih želim nekako počastiti. Je pa vmes tudi poglavje, ki je izredno erotično.
Prva pesniška zbirka je doživela izredno pozitiven odziv, zanjo ste prejeli tudi nagrado za najboljši prvenec leta. Kako je to vplivalo na ustvarjanje druge zbirke, ste čutili pritisk?
Moj urednik Brane Mozetič je nekoč rekel, da želijo biti pesniki z vsako zbirko boljši in da je to povsem nemogoče. Imel sem srečo, da tega pritiska nisem čutil. Nasprotno! Vesel sem, da sem zaradi dobrega sprejema prve zbirke imel možnost izdati drugo. Torej ni bilo pritiska, ampak veselje. Bojim pa se rutine, kajti pišem ves čas in k sreči lahko tudi redno nastopam. Bojim se, da bi mi vse skupaj postalo preveč znano in udobno in bi bil zato slabši.
In kaj naredite, ko zapadete v
pesniško rutino?
Preprosto. Pišem prozo! (Smeh.)
Za konec: zakaj si želite, da bi ljudje brali zbirko Trepete?
Vsi bi radi, da se naše stvari berejo. Kdo si pa ne? Želim si, da bi moja poezija dosegla širši spekter ljudi, ker se v njej dotikam družbenih vprašanj in tem, ki so pogosto zakrite. Želim si, da bi knjigo brali ne le tisti, ki so jim njene vsebine blizu, ampak tudi tisti, ki bi jih knjiga spodbudila k premisleku. Da bi ta vsebina zavzela tisti mentalni prostor, v katerem pogosto ni prisotna.
