José Luís Peixoto je eden najbolj znanih portugalskih pisateljev. Prvič je začel pisati v najstniških letih, a to so bili bolj eksperimenti. Nujno za vsakega ustvarjalca namreč je, da mora imeti kaj povedati. Ideje pa potrebujejo čas, da dozorijo. Kot sadež, ki ga utrgaš, ko je zrel. José Luís Peixoto je imel že v poznih dvajsetih marsikaj povedati. Leta 2000 je pri šestindvajsetih v samozaložbi izdal prvenec Ne glej, za katerega je leto pozneje, po izjemnem odzivu bralstva in literarnih kritikov, prejel pomembno portugalsko literarno nagrado Joséja Saramaga.

Nagrado, ki nosi ime po velikem portugalskem pisatelju, prejemniku Nobelove nagrade za književnost, ki je Peixota tudi sam označil za eno najpresenetljivejših odkritij portugalske književnosti. Istega leta je bila po Peixotu poimenovana tudi nagrada za mlada pisateljska peresa. Vse od takrat je postal večkrat nagrajevan avtor leposlovnih in pesniških del, velik pisateljski talent s pretanjeno občutljivostjo in razumevanjem kompleksnih vprašanj človeške duše. Velik preboj je doživel z romanom Mestece Galveias, za katerega je leta 2016 prejel nagrado oceanos, portugalsko različico prestižnega bookerja, s katerim se je tudi predstavil kot eden izmed gostov letošnjega festivala Fabula. V intervjuju je spregovoril o zanimivem pomenu, ki se skriva za naslovom romana, kakšno mesto ima literatura v svetu danes, kaj pomeni tetovaža na njegovi roki, in predvsem, kakšen vtis je nanj pustil njegov rojak, velikan José Saramago. Pravi čar je, ko deliš knjigo z drugimi, ko jo pošlješ v svet, je prepričan 48-letni José Luís Peixoto. Takrat postane večja od tebe.

Kako mora literatura našega časa nagovarjati sodobnega bralca?

Cilj literature danes ni tako drugačen od tistega, ki ga je imela od nekdaj. Sedaj je morda njena vloga bolj specifična in drugačna, če jo primerjamo z obdobji, ko še ni bilo drugih medijev. Danes je literatura prav tako oblika upora proti hitremu tempu sveta, ker je to medij refleksije, v katerem je prisotna redka dobrina – čas. Sicer pa je že v sami naravi literature, da poskuša čas preseči. Govori namreč o stvareh, ki so večne in univerzalne, kar počne od nekdaj, ali pa vsaj poskuša. Cilja na človeško naravo, na lastnosti, ki so značilne za vsa človeška bitja. S tem mislim na absolutne vrednote, idealne cilje, pri čemer se moramo seveda soočiti tudi z lastno nepopolnostjo in krhkostjo.

Prebrala sem, da se trudite ohranjati tesen stik s svojimi bralci, prisotni ste tudi na družbenih omrežjih. V eni izmed vaših knjig je denimo zapis, ki bralce nagovarja, da vas lahko ustavijo, če vas kdaj srečajo.

Ta zapis ima opravka s posebno tetovažo, namreč v tej knjigi je ena izmed pomembnih tem ravno tetoviranje. Opisal sem svojo tetovažo na roki in na neki točki zapisal, da me lahko tisti, ki to prebere, ustavi, če se kdaj srečava, in povpraša po tetovaži, ki mu jo bom tudi pokazal in pustil, da se je dotakne. Gre za idejo preseganja dimenzij. Prišel bo čas, ko me ne bo več in takrat kaj takega ne bo več mogoče. Ideja se navezuje tudi na sam koncept pisanja, ki je delo ene osebe za nekoga drugega. Vedno sta dve osebi, vsaka na svoji strani, med njima pa most, ki je zelo človeški, ker je narejen iz jezika.

Kakšna pa je vaša tetovaža?

Na roki imam podobo dečka, ki jezdi tigra. Prej omenjena knjiga govori o Tajski, kjer so tetovaže del tradicije. Za njimi se skriva veliko pomenov, tudi religijski in vraževerni. Ljudje si na kožo tetovirajo molitve, da bi tako zares postale resnične. To je tudi metafora za pisanje. Pisanje naredi stvari resnične, ker že samo s pisanjem jih oblikuješ, poimenuješ in jim daš obliko realnosti.

Ste kdaj spoznali Joséja Saramaga?

Ja, veliko sva se družila. Spoznal sem ga že nekajkrat prej, preden je on mene. (Smeh.) Prvič, ko sva se zares spoznala, je bilo leta 2001, ko sem prejel nagrado z njegovim imenom. On je bil takrat že uveljavljeni pisatelj, bližal se je osemdesetim letom. Sam sem bil v poznih dvajsetih in čudovito je bilo, ker ga je moje delo iskreno zanimalo, prebral je moj prvi roman in z mano delil svoje mnenje o njem. Pozneje sem imel priložnost potovati z njim, spomnim se najinih dolgih pogovorov. Umrl je leta 2010. Njegova smrt me je močno zaznamovala, celo tako zelo, da sem leta 2019 napisal roman, v katerem je José Saramago glavni lik. Veliko karakteristik lika je zares njegovih, medtem ko so situacije, v katerih se znajde, izmišljene.

To je bil neke vrste poslednji poklon?

Ja, bilo je spoznanje o tem, kako pomembno vlogo je odigral v mojem življenju. Je pa zanimivo, da je José Saramago sam napisal knjigo s podobno idejo, le da je bil glavni lik v njegovi zgodbi Fernando Pessoa, zelo pomemben portugalski pesnik.

Kako se imate na festivalu Fabula?

Na tem festivalu sem prvič, a kar je pritegnilo mojo pozornost, je njihov koncept izdajanja knjig specifično v okviru festivala, kar je tudi bistvo takšnih dogodkov. Zelo me veseli, da bodo po koncu festivala moje knjige krožile po Sloveniji, poleg tega so naslovnice knjig izjemno lepe. Obiskal sem tudi vaše knjigarne, kjer sem bil navdušen nad slovenskimi izvodi in oblikovanjem naslovnic. Za avtorja je res privilegij, če objavi svojo knjigo v Sloveniji. Sicer pa sem v Ljubljani že večkrat opazil kakovost plakatov, ki oglašujejo razstave ali gledališke predstave. Tako so lepi, da dodatno prispevajo k lepoti mesta, saj so kot umetnine. Tega ne vidiš povsod.

Najprej sem mislila, da ste si kraj Galveias v romanu izmislili, nato pa sem ugotovila, da mestece obstaja in da vi prihajate ravno od tam.

Je kraj z okoli tisoč prebivalci, ki leži v regiji Alentejo med središčem in večinoma južnim delom Portugalske. Je ena izmed najbolj ruralnih, vročih in sušnih regij. Proporcionalno je to skoraj ena tretjina celotnega ozemlja, ki je tudi slabo poseljena. Tam so majhne vasice, ločene druga od druge, a tako skoncentrirane, da se bele hiše držijo druga druge.

Kot izolirani planeti, kot ste zapisali v romanu.

Ja, ali pa kot otoki, če vam je tako ljubše. Zame je bil Galveias ves svet, dokler nisem dopolnil 18 let in se preselil. A še danes ga dojemam kot središče svojega sveta in vse merim s svojim začetkom tam.

Kako to, da ste za dogajanje romana izbrali ravno svoj rodni kraj, in še več – nadenj poslali neznano vesoljsko stvar, da je treščila v mestece in dodobra predramila njegove prebivalce?

Ker sem hotel Galveias narediti posebnega. V knjigi je, kot bi vesolje kazalo nanj. Na začetku je tudi stavek, ki gre takole: 'Galveias in vsi planeti so obstajali hkrati, vendar so ohranjali svoje bistvene razlike, niso se mešali med seboj.' Svet sem razdelil na dva dela, s čimer dajem mestecu veliko pomembnost. Galveias je postal arhetip, zgled, nekaj, s čimer se ljudje povežejo. Prvi navdih je bil ravno naslov Mestece Galveias, saj je ime kraja celo na Portugalskem neznanka, medtem ko meni pomeni res veliko. Poleg tega poznam ljudi, ki živijo tam, in vem, koliko tovrstna prepoznavnost pomeni tudi njim. S takšnim naslovom, ki postavi mestece v središče pripovedi, pride velika odgovornost. Velikokrat sem moral pojasnjevati, od kod prihajam, zato sem postal glede tega malo sramežljiv, roman pa je postal neke vrste ekstremen način razkritja mojega ponosa nad svojim krajem. Na neki način je Mestece Galveias tudi obramba majhnih skupnosti ruralnih območij, ki obstajajo zunaj središč sveta.