Vsak, ki vstopa na sceno slovenske poezije, bo prej ko slej naletel na Dejana Kobana. Pesnik, performer, urednik, organizator pesniških branj, je z vsem, kar počne, pomagal postaviti aktualno slovensko pesniško sceno. S poezijo se je prvič srečal pri šestnajstih. Ker ni znal skejtati, igrati instrumenta ali grafitati, je razmišljal, kako bi očaral kakšno gospodično. Neke noči, ko je bila polna luna, je vstal in začel pisati v mesečini. Ko se je naslednje jutro zbudil, je videl, da kratki sestavki delujejo kot poezija, s katero bi lahko osvajal srca.
Svoje prve pesniške zbirke, ki mu jo je pomagal natisniti cel razred na srednji šoli tiska in papirja v Ljubljani, se še danes sramuje v dno duše. Ko jo je nekoč po dvajsetih letih bral pred publiko, mu je šlo na jok. Kar se je začelo z mesečino, pa se bo dobesedno končalo s knjigo, ne le z vtetoviranimi verzi na njegovi koži.
Nekatere slovenske založbe skoraj vsako knjigo domačih avtorjev označijo za knjižno uspešnico. Ali je sodobna slovenska književnost res tako kakovostna ali gre za razkroj standardov, če se osredotočiva na poezijo?
Gre za upadanje standardov na veliki nogi in za to, da so uredniki nekvalificirani za določene stvari. Kolega, urednik ene od naših založb, mi je rekel, da imajo prostora za dve knjigi poezije na leto. Založbe nasploh poeziji posvečajo vedno manj prostora. Zaradi tega upadajo standardi, ker se z njo dejansko ne ukvarjajo več resno, kar je grozljivo, ker poezija je ogromna. To sem dokazal s svojo založbo Črna skrinjica in z 19 izdanimi knjigami v dveh letih in pol. Za večino glavnih urednikov je dobra knjiga že, če je oplemenitena z lepim velikim imenom, kar ni garancija. Lahko je garancija za dolgčas. Miljana Cunta je dobra pesnica, a blazno dolgočasna, ker je blazno korektna. Nikomur se noče zameriti, zato piše tako dolgočasno. Kot 20. stoletje, ki pluži rikverc v 19. stoletje. Dobila je nagrado Prešernovega sklada za zbirko, za katero ljudje, ki zelo veliko berejo in poznajo našo literarno sceno, sploh niso vedeli, da je izšla. Kvaliteta je zrežirana, prej kot prepoznana. Urednik bi moral znati prepoznati težo določene knjige, ki se naslanja ne samo na avtorico, temveč na samo družbo, v kateri je pisala, kar je zelo pomembno, ne glede na to, ali je kvalitetna. Slednje je zelo subjektivno mnenje vsakega urednika, predvsem vsakega odločevalca v žirijah za nagrade.
Kakšno je trenutno stanje
izdajanja poezije?
Število resnih založb se pri nas močno drobi in manjša, namesto da bi bilo ravno obratno. Vsi govorijo o nišnosti pri izdelavi piva. Ko govorimo o knjigi, se izmotavajo, da je trg premajhen. Čakajte, a za pivo je pa v redu trg? Saj pri obeh imamo dva milijona ljudi. Neka mala pivovarna iz Šentjerneja tudi nima ogromnega dosega, kajne? Pomembno je, da ustvariš publiko in trg. Je pa res, da tega v pisarnici ne boš nikoli naredil. Iti moraš na teren, raziskovat, težit in delat. Danes imamo urednike, ki so po trideset let na položaju. Seveda je bila leta 1995 pesniška krajina popolnoma drugačna kot leta 2005 ali 2015. Ko razni Kovači in Blatniki govorijo, da slovenske poezije nihče ne bere in ne kupuje, to enostavno ne sovpada z resničnostjo. Pri poeziji moraš biti zelo pogumen. Založbe nimajo nikakršnega poguma, ker ne izdajajo skoraj nič. Če se spomnijo, da bi izdale knjigo poezije, rečejo Möderndorferju ali Lainščku. To ni pogum. To je ziheraštvo v skrajni obliki.
Kako je bilo na knjižnem sejmu v Frankfurtu?
Katastrofa. Slovenska stojnica je bila popolnoma neopazna. Če ne bi bilo velikega črnega kubusa z napisom »Slovenija«, nihče ne bi vedel, da je to naša stojnica. Moramo si naliti čistega vina in moramo biti pošteni. Vsi veliki mediji so intervjuvali direktorico JAK in odgovornega človeka za slovenski projekt v Frankfurtu. Seveda se bosta hvalila, kako je bilo super, saj če bom jaz kakšno sranje izdal, tudi ne bom rekel, da sem izdal totalno sranje. Rekel bom, da sem izdal slabo knjigo, pa da ne vem, kaj mi je bilo, verjetno pa ne bom samega sebe v blato tlačil. Bom dal primerjavo, da se bodo lahko bralci sami prepričali. Preverijo naj fotografije poljske stojnice in slovenske, jim bo vse jasno. Poljska je imela tako dober koncept, da se lahko samo na kolena vržeš in poljubiš tla pred njimi. Bilo je fenomenalno. Vse v lesu, kot da se sprehajaš po gozdu, iz metra v meter nisi vedel, kje te bo kaj pričakalo, vse je bilo lepo razdeljeno.
Pri naši stojnici je bilo vse nametano. Bila je ogromna miza, na kateri so bile publikacije, neke police in odrček. Kot da si v Konzorciju. Nato so pripeljali še eno veliko mizo. In kaj je bilo gor? Kranjska jebena klobasa. In kdo je bil okrog te jebene klobase? Ljudje s slovenske literarne scene. Kot da niso jedli dva tedna, so se nagnetli okrog tiste mize. Sem mislil, da jo bodo zrušili. To ni bil slovenski knjižni sejem na Gospodarskem razstavišču, to je bil največji, najpomembnejši sejem na svetu. Izgledali so kot neukročene živali zraven tiste klobase, meni je postalo kar slabo. To je zelo lep prikaz slovenske književne družbe.
Kako bi se vi tega lotili?
Jaz osebno bi šel na skrivnostnost, na podzemlje, šel bi na zapiranje tako velikega prostora, ker to je kot manjša hala. V njej bi naredil tunele, da bi se moral človek truditi, raziskovati, nekaj odgrniti. Oba odra sta bila res vselej polna, ampak seveda je bilo tako, če smo bili pa osrednji gostje, kaj se je s tem za hvalit. To bi bilo res čudaško, če ne bi bilo ljudi. Nemci so že sami po sebi mahnjeni na knjige, v Nemčiji se je tiskana knjiga rodila. Tako kot sta izgledala naša stojnica in paviljon, je bilo popolnoma korektno za tiste, ki nimajo pojma, kakšna je slovenska scena. Škoda, ker bi lahko o nas izvedeli dosti več. Od pet dam našim oceno ena do dve. Sem zelo kritičen in vem, zakaj.
Zakaj ste si izbrane pesmi iz
najnovejše zbirke pre_več
vtetovirali v kožo?
Projekt je zasnovan kot vseživljenjski in prekoživljenjski projekt. Do konca življenja imam namen imeti 365 tatujev, 365 kratkih pesmi. Gre za antologijo mednarodne kratke sodobne poezije. Zaenkrat je na moji koži 49 pesmi slovenskih in hrvaških avtorjev ter avtoric, rad bi jih imel še iz drugih držav. Na vsake toliko bomo izdali tudi razstavni katalog s fotografijami teh pesmi, ki bodo prevedene v štiri jezike. Cilj je pokazati raznovrstnost poezije, ki v določenem času živi, in se hkrati soočiti s časom, z odhajanjem. Bodiva iskrena. To pesem (pokaže na desno roko) je prispeval Iztok Osojnik. Letos bo star 73. Čez dvajset let lahko, da bo še živ, a po vsej verjetnosti ne bo več. To so stvari, ki bodo bolele in s katerimi sem se pripravljen soočiti.
Moja največja želja je, da se projekt konča precej pompozno. In sicer, da se po moji smrti koža razreže, pesmi ustrojijo in zvežejo v knjigo. Če zaradi raznoraznih etičnih zadržkov države, v kateri bom takrat živel, to ne bo možno, imam rezervni načrt. Nekemu fotografu bom zaupal, da bo moje truplo fotografiral in naredil razstavo, lahko bi naredili še knjigo. Po izobrazbi sem namreč knjigovez, tako da bi bil to tudi poklon knjigoveštvu. Pred izumom papirja, vsaj takega, kot ga poznamo mi, so bile knjige vezane v kožo. Pergament ni bil drugega kot živalska koža. Zato bi rad to vrnil nazaj, to bi bilo moje darilo temu prostoru tukaj. x
