Pa ne da si je Barnesova prizadevala sodbo kakor koli omiliti. Prej nasprotno, Antifono uvaja opozorilo oziroma napotek (»ker napačno branje ni nemogoče«), pričujoči izdaji pa so poleg obsežne spremne besede in prevajalskega pojasnila, ki se s sklicevanjem na Benjamina bere skoraj kot apologija, dodane še avtoričine »Beležke za opredelitev Antifone« in »Delni pregled čez Antifono«, kakor v želji spoprijeti se in nemara zamejiti tekst, utemeljen na ambivalenci in kontradikciji. Antifona se začenja s podobo propada, občutkom, da se je vse, kar se je imelo zgoditi, že zgodilo. Narava je razparana in svet razpočen (»in v razpoki se golijo moji očetje«). Odslužena graščina z razbitimi kipi in težkimi svečniki, po kateri se valjajo gledališki kostumi, rekviziti in igrače, postane prizorišče družinskih obračunavanj, izvedenih po principu otroških iger in morda zato toliko bolj zloveščih.

Pojave, ki prečijo ta prostor, nimajo več kam pobegniti, zdijo se kot mrtveci, ki vztrajajo v brezčasju. Druga drugi so hkrati rabelj in žrtev in v spomin priklicujejo Sartrova Zaprta vrata – tako tam kot tu so pekel drugi, le da so v Antifoni še v krvnem sorodstvu in je bližina še bolj ranljiva. Barnesova družinske vloge spreobrne, mati se preobrazi v hčerko in hčerka v mater, izgubljeni sin se vrne, a ostane do konca nespoznan, kar je morda povod za tragedijo, preostala sinova pa načrtujeta pokol, da bi se priborila do – nečesa že, a pravi razlog je davno pozabljen. Govori se o denarju, omenja se maščevanje, vse pa ostaja na ravni iluzije, tudi spomin na incest, ki se je morda zgodil, lahko pa tudi ne. Antifona je kolaž raznovrstnih pristopov in diskurzov, konstrukt, ki se z realnim stika ravno dovolj, da sproži ugibanja o potencialnih avtobiografskih elementih, ki se jih je Barnesova krčevito otepala.

V glasbeni tradiciji so antifone vrsta sozvočja v obliki izmenjave med solistom in zborom ali dvema zboroma, spev, v katerem nagovoru sledi prošnja. Temu dvogovoru bi v Antifoni lahko ustrezal osrednji konflikt med materjo in hčerjo, zdi pa se, da je »antifonično« zastavljena tudi pričujoča izdaja, v kateri izvirnemu tekstu Djune Barnes odgovarja (ali se priproša, tudi v staroslovanskem smislu) besedilo Miklavža Komelja. Skozi njun dialog se poraja predvsem vprašanje odnosa do avtorske intence in sledenje interpretacijam v okviru vnaprej začrtanih smernic, ki morda ne dopuščajo dovolj svobode delu, ki je po odrazu svojega lastnega bestiarija čudoviti monstrum.

Antifona je v vseh pogledih projekt. Avtorski, seveda, pa tudi prevajalski, založniški in nenazadnje bralski. Eliotova sodba je bila mogoče res točna, bila pa je tudi deplasirana: vprašanje »jasnosti« je tu brezpomensko. Antifona je konstrukt, igrivost na vseh diskurzivnih ravneh, v tem smislu pa tudi užitek v tekstu, ki uhaja na vse strani in je obenem tako obsesivno osrediščen.