Danes bo izšla njegova prva knjiga o tehnikah pomnjenja in super spominu z naslovom Pozabi vse, kar veš o spominu.
Kako razumete spomin? Kaj to je?
Sam sem se začel ukvarjati s spominom, ker sem mislil, da je del naših misli, ki je zadolžen za to, da si zapomnimo več ter da stvari lažje prikličemo v spomin. Predvsem v šolskem kontekstu. To je bil moj prvotni vzgib. V srednji šoli sem želel imeti fotografski spomin, zato sem ga začel raziskovati. Ta strast je ostaja z mano že več kot 20 let in ugotovil sem, da je natančno pomnjenje informacij še najmanjši del spomina.
Spomin sedaj razumem kot neverjetni del nas, naše osebnosti, našega delovanja. Ne moremo se ločiti od svojega spomina oziroma, če vzamem vse svoje spomine iz sebe, ne vem, kaj sploh še ostane. Ta preplet spomina z nami, kot tudi z našimi kognitivnimi sposobnostmi, je zelo močan. Danes me predvsem navdušuje ta vseprisotnost in prepletenost spomina z nami, vse funkcije, ki jih opravlja, in seveda tudi možnost, da ga izboljšamo.
Pravite, da ste spomin sprva razumeli kot veščino. To najbrž pomeni, da ste se zavestno odločili graditi na svojem spominu.
Absolutno. V srednji šoli sem se imel fino, šola mi je bila zabavna in želel sem se dobro odrezati. Sočasno pa me je zanimalo ogromno stvari, zato nisem želel zapravljati časa za učenje. Poiskal sem knjige o spominu in jih začel brati ter se naučil, kako trenirati spomin, in to je postala moja strast. Treniranje spomina je povezano z domišljijo, ustvarjalnim mišljenjem ter zmožnostjo predstavljanja. In to mi je v srednji šoli prišlo izredno prav ter me pripeljalo do naziva zlati maturant. Med študijem sem te tehnike uporabljal za pomnjenje besedila, ker pa sem želel še bolj razviti tehnike pomnjenja, sem se začel učiti decimalke števila pi. Spomin je zame postal veščina in vrlina, ki ga gojim še naprej. Ne samo v spretnostnem, ampak tudi v osebnem smislu. Torej, skrbno hranim svoje spomine, jih obujam in sem pozoren na to, kaj si zapomnim in zakaj. Recimo, pomembno se mi zdi, da si zapomnim imena vseh ljudi, s katerimi sodelujem. Rad raziskujem nove jezike. Rad širim svoja obzorja in berem o znanosti. Spomin mi pri vsem tem pomaga in zame je vrlina in gorivo ustvarjalnosti. Prepričan sem, da je vsaka ustvarjalna misel vznikne kot nepričakovana kombinacija reči v nas. Morda celo kot preplet spominov.
Če ste začeli z vajami za spomin, kako ste nadaljevali s treniranjem spomina? Ste si ustvarili svoje vaje?
Verjetno sem predelal vse vaje za spomin, kar jih na tem planetu obstaja. In s tem sem te vaje ponotranjil, kot tudi način, kako nekoga pripeljati do tako imenovane palače spomina. Ugotovil sem, da imajo nekateri ljudje težave že samo z uporabo domišljije ali pa s tem, da bi si dovolili razmišljati narobe in nenavadno. To pa je osnova tehnik pomnjenja. Tudi zaradi dela v gledališču, kjer je prav tako potrebno delo s pomnjenjem, sem lahko še dodatno izoblikoval sistem tehnik, ki gradijo veščino predstavljanja, pomnjenja in tako dalje. In vse to nas pripelje do palače spomina.
Kaj je palača spomina?
Palača spomina je tehnika, ki mi je spremenila življenje. Vem, sliši se smešno, ampak je res. Je mnemotehnika, ki so jo uporabljali že stari Grki, da so si zapomnili govore, epe in urili svoje mišljenje.
Vaša knjiga ni navadna knjiga o spominu. V njej niso samo vaje in naloge za spomin. Kako ste se lotili ustvarjanja in do česa nas knjiga pripelje?
Že od začetka sem vedel, da bo imela knjiga dva dela. Nasvete in tehnike pomnjenja na eni strani, priročniški del, ter poljudnoznanstveni del, ki govori o spominu, kot ga danes razumeta nevroznanost in psihologija. Bralcem bi rad pomagal, da najprej spoznajo svoj spomin in vse njegove razsežnosti, potem pa se ga naučijo v praksi tudi izboljšati. V prvem delu nizam več zgodb, anekdot, eksperimentov in spoznanj, v drugem pa postopno razkrivam tehnike pomnjenja, ki jih sam uporabljam ves čas.
Verjetno pa knjiga vsebuje vaje in naloge. Nam lahko podate primer?
Seveda! Od preprostega pomnjenja seznamov do nizov števil ali pa receptov, pesmi, govorov in druge izzive. Povsem na začetku pa bralcem predstavim vajo, ki je postala kar moj način življenja. Poimenoval sem jo »Ne mi povedat!« in je boj proti refleksu, da reči, ki se jih ne spomnimo, takoj poiščemo na spletu ali pa nam jih povedo prijatelji. Predlagam, da v tem trenutku raje rečemo, »ne mi povedat,« in se lotimo brskanja po svojem spominu, pri tem pa si pomagamo z različnimi triki.
Je pa knjiga tudi vizualno drugačna. Posebej izstopajo pisave, ki so mestoma drugačne, morda so zapisane ležeče. Zakaj tak prijem pri oblikovanju? Ima to povezavo s treniranjem spomina?
Pri tej knjigi je delalo ogromno ljudi in vsak izmed njih je veliko prispeval h končni podobi. Na prvem mestu je to zagotovo urednica Tina Bilban, ki me je vodila med nastajanjem knjige. Nisem poznal vseh korakov niti načina razmišljanja, ki je potreben, da knjiga nastane, in Tina je bila režiserka mojega procesa, če uporabim gledališko metaforo. Pomemben del pa so bili tudi oblikovalci, Studio Ljudje, s katerimi se je razvil odličen dialog. Ustvarili so igrivo podobo, ki bralca spodbuja k razmisleku in ga mestoma tudi nasmeji. Iskali smo zanimiv način za poudarke, ki jih je v knjigi veliko, hkrati pa so pogosti tudi komentarji in z bolj razgibanimi postavitvami obeh smo želeli vzbuditi pozornost bralcev – ta je namreč bistvenega pomena tudi za pomnjenje.
Ni pa to strokovna knjiga, kajne?
Je in ni. Pisana je v mojem stilu, med pisanjem sem imel v mislih dvorano radovednih gledalcev in občutek sem imel, da pišem njim. To ne pomeni, da je knjiga pisana neknjižno, le podajanje vsebin je poljudnoznanstveno, sproščeno. Trudil sem se, da tudi zapletene teme podam na razumljive in zanimive načine, in upam, da bo to prišlo do bralcev. Smo pa poskrbeli, da je bila vsebina strokovno pregledana: v debatah z obema recenzentoma, kliničnim psihologom Simonom Brezovarjem ter nevrologom Rokom Berlotom, sem se ogromno naučil.
Knjigo je bilo mogoče kupiti v predprodaji, prodali ste že okoli 1200 izvodov. Kdo so ti prvi kupci knjige?
Trudil sem se, da sem vsako prednaročeno knjigo podpisal, kdor je želel, je dobil tudi posvetilo. Ta izkušnja je bila zelo lepa, presenetil me je stik z bralci, čeprav se je zgodil na daljavo. Videl sem, kdo so bili prvi, najbolj zainteresirani bralci. Knjigo so kupovali starši za svoje otroke, dijaki in študentje zase, potem pa odrasli zase ali svoje prijatelje, še starejši pa spet zase in tudi za vnuke. Skratka, cel spekter generacij in njihova sporočila so me navdihnila. Nekateri so jo kupili zato, da bi se lažje učili, spet drugi za izboljšanje spomina, nekateri pa le zato, ker si želijo o spominu vedeti več. Očitno je interes za te teme velik, saj je knjiga že skoraj razprodana, pa je šele danes izšla.
Današnja predstavitev knjige tako kot knjiga ni povsem klasična. Kaj se bo dogajalo?
Odločil sem se, da naredim drugačno predstavitev knjige. Ena od zanimivih tehnik učenja je namreč tudi preverjanje pred študiranjem. Predstavljajte si, da bi prišli na učno uro Pitagorovega izreka, učiteljica pa bi jo začela kar s spraševanjem. Tak pristop je lahko učinkovit, ker takoj sproži razmislek in zbudi naše možgane.
V našem primeru bom naredil kar kviz o knjigi, čeprav je še nihče ni prebral. Tako bom lahko predstavil ključne poudarke in teme, pa še zabavno bo. Za bogate nagrade se bo potegovalo deset ekip, ki so se prijavile vnaprej, gledalci in gledalke pa lepo vabljeni na kviz, predstavitev knjige in sproščeno druženje! Dogodek se bo začel ob 19. uri v Narodni galeriji. Po kvizu pa bo čas za druženje, okrepčilo, podpise, vprašanja …
