V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so v Italiji presodili, da bi se spodobilo imeti nekakšno nacionalno zbirko ljudskih pravljic, nekaj takšnega, kot sta iz severnoevropskega ljudskega izročila ustvarila brata Grimm. Dotedanjim zbirkam italijanskih zbiralcev pravljic namreč ni uspelo zakrožiti med ljudmi, saj so bile ljudske le po virih, ne pa tudi po dostopnosti. Nalogo poiskati, zbrati in urediti gradivo, ki bo namenjeno širokemu krogu bralcev, tudi otrokom, so leta 1956 pri torinski založniški hiši Einaudi, ki je bila naročnica dela, zaupali mlademu, a dokaj uveljavljenemu pisatelju Italu Calvinu (1923–1985). Avtor, ki je izhajal iz sanremske družine znanstvenikov, ki je v knjigah videla vrednost le, če so bile poučne in osnovane na znanosti, je močno skrenil s poti, ki so mu jo začrtali starši: po dveh spodletelih poskusih študija naravoslovnih ved je diplomiral iz pripovedništva. Poleg zbirke pravljic je znan še po znanstvenofantastičnih in postmodernističnih delih ter občasnih izletih v magični realizem. Ob smrti je bil najbolj prevajan sodobni italijanski pisatelj.
Projekt Italijanske pravljice je od naročila do izdaje terjal več kot dve leti trdega dela. V tem času je Calvino z izjemnim entuziazmom in opremljen s poglobljenim teoretičnim znanjem podrobno prečesal nešteto virov in se odločil v svojo zbirko uvrstiti 200 pripovedi. Pri izbiri se je potrudil zagotoviti zastopanost vseh italijanskih jezikovnih območij, pri čemer je ugotovil, da bo mnoge pravljice treba precej pregnesti in prevesti v knjižni jezik. Da je dosegel celovitost zbirke, je moral vzpostaviti enovit jezikovni slog, svoje vsebinske in jezikovne odločitve ter včasih tudi interpretacije pa je natančno popisal v opombah, ki so sestavni del zbirke.
V zbirki integralna verzija
Pravljice, kakršne so si skozi zgodovino pripovedovale generacije od Lombardije do Kalabrije in jim je svoj pečat dodal Calvino, so lahko slovenski bralci v zbirki Zlata ptica prvič brali že leta 1961, pet let po izidu izvirnika, in nato v ponovni izdaji še leta 1997. V obeh primerih je šlo za okrnjen izbor pravljic. Integralna različica z vsemi 200 pravljicami, avtorjevim obsežnim pojasnjevalnim uvodom in izčrpnimi opombami pa je v prevodu Gašperja Maleja pri Mladinski knjigi v dveh delih izšla minuli mesec. Malej priznava, da se je tako kot Calvino dve polni leti »izgubljal v pravljičnem svetu«.
Ne le v prevajalskem, izdaja je bila zahteven zalogaj tudi v likovnem smislu. Ilustracije za zajetni knjigi (vsaka od njiju ima krepko več kot 600 strani) je prispevala Ana Zavadlav, ki se pošali, da je bila izbrana zato, ker je naša najbližje italijanski meji živeča ilustratorka. »Vajena sem se posvetiti eni pravljici, ki se jo razčleni na sto načinov, sedaj pa jih je bilo naenkrat 200. Jasno mi je bilo, da nočem biti preveč konkretna, da nočem risati vsake posamezne pravljice, zato sem skušala loviti tisto nekaj vmes,« je povedala o ustvarjalnem procesu, v katerem je nastalo 70 celostranskih ilustracij in 50 risb.
Calvinova zbirka vključuje nekatere za ves evropski prostor značilne pravljične motive in kopico presenetljivih, zgolj v italijanskem okolju poznanih pravljičnih podob in zapletov. In če je za pravljice bratov Grimm značilno temačno vzdušje z za današnji čas nesprejemljivo stopnjo krutosti in nasilja, je pri Calvinu prevladujoč drugačen ton. Špela Frlic, poznavalka in pripovedovalka pravljic ter avtorica spremne besede, pravi, da najpogostejše razpoloženje njegovih pravljičnih junakov ni trpeče stokanje, pač pa ljubezensko drhtenje. Dodaja, da je pravljice treba brati na glas – lahko tudi samemu sebi.
