Naslov pesniškega prvenca Sare Fabjan, magistrice kognitivne znanosti in doktorske študentke psihologije, je kljub jedrnatosti zgovoren in dobro povzame vsebino zbirke, ki se z razvijanjem motivov domače hiše, otroške sobe, najemniških stanovanj in (začasnih) delovnih mest pretežno ukvarja s temeljnim bivanjskim vprašanjem (mladega človeka) – kje in kako biti, živeti. Spuščena roleta pa poleg motivno-tematskega zarisa nakaže tudi vzdušje, zaznamovano z nekakšno ustavitvijo, zabubljenostjo, spanjem, a tudi izselitvijo, odsotnostjo.
Protislovno v zbirki ne srečamo zaspane izpovedovalke, temveč razmišljujočo, pronicljivo in v vsakdanje obveznosti vpeto mladenko, ki domala sistematično razčlenjuje svoje življenje, odnose, družinske vzorce. Enkrat se vrača v nezanesljive, a žive spomine, spet drugič je scela v sedanjosti, ki pa se zdi prav tako nedoumljiva in nejasna: »sediva si nasproti ti zamešaš kurkumo za kardamom jaz pa / tvojo prisotnost za ljubezen«. Z njo enkrat sedimo na kupu peska na babičinem dvorišču, drugič v 60 kvadratnih metrov velikem družinskem stanovanju, tretjič ob roži, ki ji začenjajo odpadati listi, četrtič se z njo peljemo v jutranji koloni, šibamo s kolesom po Trubarjevi, gremo na obisk, službeni sestanek, plesat na Metelkovo ali pa se le prestavljamo od enega dela stanovanja do drugega kot izgubljen pes na tržnici … Postopoma se v vsej slikovitosti pred nami izrisuje svet mlade odrasle ženske, ki se skuša udomačiti v vmesnosti (nekakšni čakalnici) med zdavnaj minulim otroštvom in dobro začeto odraslostjo: »sedeti kot najnovejša verzija sebe v svoji otroški sobi ki je / še vedno tvoja edina soba ki si jo kdajkoli zares imela /…/ soba h kateri se vedno znova vračaš / čeprav se je že davno spremenila v medzvezdni prostor«.
Zbirka tako deluje dnevniško, kot beležka procesa odraščanja, osamosvajanja, iskanja lastne sobe, vključno s poslavljanjem od iluzij in soočanjem z izgubami – idealov, odnosov ali ljubih prednikov. Pri čemer lahko sleherni zunanji prostor razumemo tako dobesedno, torej v vsej konkretnosti, kot preneseno – kot žive in gibljive izpovedovalkine notranje pokrajine, njeno bit. Proces nakazane osebnostne transformacije ter z njim občutke negotovosti in podobno natančno ubeseduje pesem dograjevanje: »postaneš to kar opažaš okoli sebe / vsako nadstropje hiše ima svoj vhod / prizidki se ne skladajo / vsak del fasade je druge barve / en dan si garaža drug dan garsonjera / vsi smo neki najemniki / zapolnjevanje prostora za / eno leto dokler se naš sin ne vrne iz tujine«.
Zaradi jasne usidranosti izpovedi v vsakdan lahko v pesmih zaznamo tudi subtilen družbeni komentar – vsesplošne prekarnosti, nevzdržnih stanovanjskih razmer, potrošniške miselnosti ali absurdnih birokratskih služb z zdolgočasenimi in odtujenimi zaposlenimi. Toda kritiko v zbirki vse vztrajneje zamenjuje nekakšno tiho sprijaznjenje z vsemi notranjimi in zunanjimi okoliščinami: »takrat se lahko skoraj dotakneš upanja / da ti bo mogoče nekoč dovolj / eno čisto povprečno življenje / eno čisto navadno jebeno življenje«.
Kot zbirko o zorenju, prehajanju iz enega življenjskega obdobja v drugo lahko Zaroletano tematsko uvrstimo med tipične pesniške prvence pri nas, posebej ne izstopa niti kot pretežno narativna in komunikativna zbirka s simpatično, resnicoljubno izpovedovalko, a vendar gre za enega bolj prepričljivih prvencev zadnjega časa, ki najbolje deluje kot celota, vsake toliko pa celo vzbudi občutek, da je dejansko življenje le metafora za poezijo, ki je tista prava resničnost.
