Umaknjena od civilizacijskih šumov pokrajina tu spregovori drugače, v jeziku potlačenih nagonov in cikličnega obredja. Subjekt se razgali, v sebi in dobesedno: z nenehnim sklicevanjem na skrb za lastno zdravje zdravilišča nagovarjajo telo in s tem umrljivost, uvajajo pa tudi zahtevo po podrejanju režimu, ki ga terja bivanje v strukturiranem kompleksu. V Empuziju se položaji (ne)moči razporejajo ne toliko po razredu, temveč glede na prevladujočo ideologijo, nacionalno pripadnost, jezik, odnos med domačini in prišleki, tujci, ter seveda glede na spol. Roman je izšel v času najhujšega vala koronakrize, leta 2022, ter poustvarja tedaj prevladujoče klavstrofobično vzdušje in občutek nenehne kontrole, osredotoča pa se tudi na zgoščanje sovražnih (v tem primeru: mizoginih, homofobnih, ksenofobnih) diskurzov, ki se tako radi ciklično porajajo v zaprtih krogih. Podobno kot v monumentalnih Jakobovih bukvah Tokarczukova raziskuje in hiberbolizira sprožilne mehanizme še danes prisotnih idej in predsodkov ter postopno razkrinkava njihovo brezpredmetnost.

Empuzij je angažirani roman. Tokarczukova v svojih delih vedno preseže površino: empuzijsko pokrajino preči veliko več od zgolj navideznega.

V Empuziju, postavljenem v leto 1913, ki je, po Rabatéju, »za vedno spremenilo naše predstave o novem in starem«, se sovražnost v svoji izpraznjeni repetitivnosti razrašča do absurda. Besedo si prisvajajo le moški liki, ženske molče opravljajo svoje delo. Njihova smrt je neopazna, njihova funkcija zamenljiva; postavljene so v vlogo večnih opazovalk in četudi molčijo, skozi perspektivno kolektivnega pripovednega glasu vse vidijo in vse vejo. Predstavljajo trdoživost kolektivne zavesti številnih generacij, ki kljub navidezni neopaznosti pušča še kako vidne sledove v svojem okolju, v tem primeru – na pokrajini, ki se nato kot v krogotoku vpisuje v telesa zdraviliščnikov. Bolnikom zdravilišča za pljučne bolezni v Göbersdorfu se stanje zgolj slabša, tako kot se slabšajo možnosti, da bi kraj kadar koli zapustili zdravi ali živi. Prevezava med okoljem ter telesnim in mentalnim je v romanu pregnetena v koncizno spoznanje, da »krajina ubija«. Spoznanje je sicer dobesedno – pokrajina tu dejansko ubija –, Tokarczukova nakaže, da gre prevezavo nujno razumeti širše. Pokrajina, prostor, okolje niso le ne-človeške pojavnosti flore in favne (ali kakšnih nadnaravnih silnic), temveč zamejene človeške skupnosti, ki se samovšečno prepuščajo nereflektirani reprodukciji nemotečih vzorcev, tako kot to dolgo počne osrednji lik Mieczysław Wojnicz. Tudi ta je del krogotoka: zaradi svojega »stanja« in številnih medicinskih preiskav se je tako oddaljil od lastnega telesa, da mu ni sposoben prisluhniti niti, ko je jasno, da ga svari pred nevarnostjo. Svojo identiteto in s tem moč najde šele, ko v celoti sprejme svojo notranjo pokrajino in se s tem upre binaristični logiki. Wojnicz je utelešenje naslovnega empuzija, bitja spremenljive oblike in s tem edinega sposobnega prilagajanja novim časom.

V Empuziju se položaji (ne)moči razporejajo ne toliko po razredu, temveč glede na prevladujočo ideologijo, nacionalno pripadnost, jezik, odnos med domačini in prišleki, tujci, ter seveda glede na spol.

Na tej točki je gotovo že jasno, da je Empuzij angažirani roman. Manj naklonjeni bi mu rekli tezni, sploh ker avtorica v pripisu navede avtorje »mizoginističnih pogledov na ženske in njihov položaj v svetu«, ki jih je parafrazirala, proti koncu pa v usta doktorja Semperweißa položi poenostavljeno pridigo o večplastnosti izkustva. A Tokarczukova v svojih delih vedno preseže površino: empuzijsko pokrajino preči veliko več od zgolj navideznega. 

Olga Tokarczuk

Empuzij

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana 2024

*****

Priporočamo