Zbirka je v raziskovanju oblike sorodna omenjenemu Zlatemu jajcu, v katerem je dinamično razmerje med obliko in pomenom še očitnejše, a v osnovi Ciprese razvijajo pesniško snovanje, ki ga je avtorica zastavila že v prvencu Furlanka je dvignila krilo (2017, 2022) kot tudi v konceptualno zasnovani zbirki Bog z mano (2019, 2021). Iz prvenca je v Ciprese celo »presadila« nekatere verze, z drugo zbirko pa jo povezuje predvsem dialog s presežnim.
Ena od prepoznavnih značilnosti pesničinega opusa je nizanje pesmi v zaokrožene celote, tudi tokrat ni nič drugače – v knjigi stoji pet ciklov, tako imenovanih drevoredov, po 25 pesmi, vsaka je naslovljena Cipresa z dodano rimsko številko od ena do sto petindvajset. Naslovi posameznih sklopov (Vojne, Vera, Upanje, Ljubezen in Gori) nakazujejo jedro, h kateremu pesem teži oziroma iz katerega izhaja, kajti smer ni nujno vselej predvidljiva; ko bi pričakovali, da bo govor o navzočnosti, denimo v razdelku Ljubezen, pripoveduje o odsotnosti: »ostale / so / samo / črke // svet / je / izginil // zrak / kroži // skozi osmice«. S tem se poezija Petre Koršič približuje mistični razsežnosti bivanja in pesnjenja, ki je bolj poudarjena v drugi polovici knjige, čeprav je tudi tam ves čas v stiku s tlemi, otipljivo resničnostjo.
Ta je verjetno najbolj zaznavna v prvem in zadnjem sklopu, ko se pesmi odzivajo na vojno ali požar na Krasu, a pod plastmi pomenov je navsezadnje tudi v sredinskih razdelkih mogoče prepoznati nedavno pandemijo in njene posledice na individualni in družbeni ravni: »bela / koprena / je / milijon / mehurčkov / bijejo / boj / za / kisik«. Toda presežek zbirke tiči prav v očiščenosti od teh (o)snovnih gradnikov, tako da pesem s prgiščem besed lahko v bralkinih očeh zaživi povsem po svoje: »niz črk / zadene / jedro // ko je / vse / zunaj / tarče«.
Podobno kot doslej je poezija Petre Koršič nekakšna mešanica premisleka in impresij, bolj se sicer zdi cerebralna kot podobarska, vsekakor pa vztrajno gnomična in tudi na sledi potencialu jezika kot osnovnega pesniškega orodja; njegove možnosti izkoristi, ko se ji, tak je občutek, postavijo na pot: »vsemirje / sidra / strmi / vse mir ni«, kajti »šum in sum / imata vedno / svoj namen«. Ne gre torej za konceptualno razstavljanje ali sestavljanje (za vsako ceno), temveč ustvarjalno občutljivost in pesniško razgledanost literarne premišljevalke, ki pesmi gradi tudi na medbesedilnosti.
Širok nabor pesniških pristopov v zbirki ne učinkuje kaotično, zbirke ne razsredišči, ker je njeno osnovno urejevalno načelo, tj. cipresa kot pomen in oblika, globoko ukoreninjeno in prepričljivo razraščeno. Zbirka zato prenese tudi kakšno za spoznanje šibkejšo pesem (Cipresa CXIV) ali pesem, v kateri se prikrade kakšna bolj izrabljena podoba (Cipresa XV). Tudi uvodni moti pred posameznimi razdelki, nekakšne razlage (simbolnih pomenov) cipres, izpisane na način pesmi, delujejo odveč, saj pojasnjujejo, kar je tako in tako izraženo v pesmih. Navkljub omenjenim zadržkom so Ciprese za zdaj najboljša zbirka Petre Koršič, v katere pomenljivo zgoščeno tišino se preprosto želiš vračati, kajti »tam / zastarel / pomen / tu // tanko / zazveni / sredica«.
