Drama Tramvaj Poželenje ameriškega pisatelja in dramatika Tennesseeja Williamsa je – seveda tudi po zaslugi po njej posnetega ter z več oskarji nagrajenega filma iz leta 1951 – nemara najbolj znano delo tega avtorja. Ta kultna igra, krstno uprizorjena leta 1947, je bila na slovenske odre postavljena že večkrat, vendar še nikoli v SNG Drama Ljubljana – vse do zdaj, ko bo sklenila repertoar letošnje sezone v Mali Drami. Premiera predstave, ki jo režira Nina Šorak, bo v petek, 11. aprila, ob 20. uri.
Neposredne slike nasilja
Kot pojasnjuje režiserka Nina Šorak, se v tej klasiki razpira predvsem konflikt dveh svetov – na eni strani imamo »realnost vsakdana«, ki jo predstavljata Stanley in Stella Kowalski, pripadnika nižjega sloja, katerih odnos zaznamuje ujetost v začarani krog okolja ter družinskega nasilja, na drugi strani pa v sanjarjenje (in nazadnje v norost) potopljeno Blanche DuBois, sicer inteligentno ter izobraženo žensko, ki se zaradi nesrečnih okoliščin znajde na samem robu družbe. »Tradicionalno branje drame se je osredotočalo na soočenje resničnega in fiktivnega sveta, mene pa je v njej pritegnilo predvsem vprašanje, zakaj nasilje in primitivizem na koncu vselej prevladata, pa čeprav – kot v igri pripomni Blanche – nismo več v kameni dobi,« je pristavila. »V uprizoritvenem pogledu me je tako zanimalo, kako bi dosegli, da bo gledalec, ki je prek medijev vsak dan izpostavljen poplavi vsakršnega nasilja in zato zanj do neke mere tudi neobčutljiv, v predstavi nasilje začutil kot moteče, če ne nevzdržno.« S scenografko Uršo Vidic sta se zato odločili, da občinstvo umestita na sam oder in ga tako povsem neposredno vpneta v dogajanje. »Na tak način želimo narediti stvari bolj žive.«
Med željami in resničnostjo
Dramaturg predstave Rok Andres meni, da je imanentna lastnost klasičnih besedil ta, da so aktualna tudi v našem času, in Tramvaj Poželenje pri tem ni nobena izjema. »V resnici se zdi, da sleherna od številnih tem, ki jih odpira ta drama, danes odmeva še močneje kot ob nastanku, naj gre za tematiko nasilja, družbenih in razrednih odnosov ali posameznikovega notranjega boja s seboj v razcepu med željami in resničnostjo,« je prepričan. »Tudi v tem smislu gre za nadčasovno besedilo, četudi je v veliki meri zaznamovano s krajem dogajanja, ameriškim Jugom, in avtobiografskimi elementi.« Oboje enako močno vpliva na jezikovno podobo izvirnika, v katerem govor izrazito določa njegove osebe – česar seveda v slovenski postavitvi ni smiselno posnemati, saj imajo dialekti pri nas drugačno konotacijo, pa je pristavila lektorica Tatjana Stanič. »Nam je pa odlični prevod Zdravka Duše omogočil, da smo si vzeli za izhodišče stvaren, vsakdanji pogovorni jezik, ki ponuja zelo različne plasti pomena.«
Igralka Polona Juh, ki bo nastopila v vlogi Blanche, je med drugim omenila travmatično zgodovino svojega lika, ki je povsem očitno vpisana v njegovo vedenje, zaradi česar tudi nasilje ni omejeno le na »nižje« ali manj izobražene družbene kroge, temveč je prisotno povsod. »In dokler se travme ne razrešijo, se nasilje ponavlja ter prenaša naprej,« je dodala Iva Babić, ki igra Stello. »Ravno zaradi večplastnosti pogleda na nasilje je ta drama danes mogoče še bolj aktualna, kot bi bila pred denimo dvajsetimi leti,« meni Jure Henigman (Stanley). V predstavi bodo nastopili tudi Boris Mihalj, Vanja Plut, Gorazd Logar in Matija Rozman, kostumografinja je bila Tina Pavlović, glasbo podpisuje Blaž Gracar, svetlobo pa je oblikoval Dani Žorž.
