Te dni je na turneji sedmih koncertov po Sloveniji in Hrvaški z zasedbo Kelly Green/Jean John Trio, ki jo je pripeljal s seboj iz New Yorka, svoj obisk pa bo jutri v Cankarjevem domu (v okviru Cankarjevih torkov) zaključil s premiero projekta The port of life III. – From where to forever/Od koder za vedno, kjer bodo nastopili izbrani slovenski glasbeniki iz jazzovskih in klasičnih vod. Gre za sklepni del trilogije The port of life, zgodbe o skladateljevem dolgem potovanju skozi izkušnje imigracije in asimilacije. Port of life II. je bil izveden leta 2020 na 61. Jazz festivalu Ljubljana.

Osem let ste ustvarjali trilogijo The port of life, ki jutri dobiva svoj epilog. Kakšna izkušnja je za vami?

Osem let in še malce več, ker sem jo zasnoval že leta 2014. Prvi del smo izdali leta 2016, drugi del štiri leta pozneje, tretjega pa sem imel v glavi že pred drugim. Idejo za epilog sem videl v energetskem naboju kompozicije. Če sta prva dva dela pripovedovala mojo migracijsko zgodbo, je tretji del smiseln zaključek vsega – pojavijo se motivi, melodije iz prvih dveh delov, ki pa so nadgrajene. Pravzaprav gre za povsem novo glasbo, večino sem napisal lani, dokončal pa v začetku letošnjega leta. Jutrišnji koncert v Cankarjevem domu mi predstavlja točko, po kateri bom lahko šel naprej, odprl novo poglavje. To seveda ne pomeni, da v tem času nisem ustvaril ničesar drugega.

Seveda, leta 2019 ste recimo napisali Requiem za mešani zbor in jazz kvartet, dovršeno suito v enajstih delih.

Da, rekviem, in še nekaj drugih kompozicij. Ampak zdaj je čas, da se The port of life zaključi, spomladi ga z isto ekipo glasbenikov samo še posnamemo. Najbolj mi je všeč, da smo s to ekipo vztrajali skupaj od začetka, vmes se je zamenjal samo basist.

Tolkalec in skladatelj Žan Tetičkovič: Dosti berem, všeč so mi psihološke analize osebnosti, osebnostnega razvoja. V knjigi Aion Carla G. Junga sem nekako dobil idejo o času in prostoru, ki pa zame zdaj pravzaprav ne obstajata več. Foto: arhiv Dnevnika

Nekje ste dejali, da so slovenski glasbeniki, kar zadeva delo, še bolj profesionalni kot v tujini.

V smislu delavnosti, profesionalnosti absolutno. Sploh glasbeniki, ki so v tej zasedbi, so zelo aktivni, so člani več različnih zasedb. Če bi hotel tak projekt z veliko glasbeniki izpeljati v Ameriki, bi bilo precej bolj zahtevno – najprej s finančnega vidika, pa tudi glede načrtovanja koncertov.

Študenti v ZDA imajo veliko priložnosti za nabiranje profesionalnih izkušenj, po študiju pa so brutalno vrženi na »prosti trg«, v džunglo talentov. Sploh umetnikom je verjetno težko?

Da, dostikrat sem pomislil, da bi se kar vrnil v Slovenijo, da je moje početje brez smisla. Ampak po toliko letih v New Yorku lahko rečem, da sem se nekako naučil, priučil, vidim širšo sliko, kaj je pomembno za kariero in kaj za preživetje. Trenutno imam tri službe: to je služba glasbenika, nadalje sem zaposlen kot tonski mojster in producent v Cerkvi Svete trojice na Wall Streetu, obenem pa poučujem dodiplomske študente na Univerzi Stony Brook, kjer opravljam doktorat.

Cerkev Svete trojice na Wall Streetu velja za eno največjih na svetu. Kakšna je tam vaša zaposlitev?

Organizacijsko so zelo dejavni. Imajo svoj orkester, enega najboljših zborov na svetu, serijo koncertov, tako jazzovskih kot klasičnih. Kot tonski mojster in tudi kot producent sem nekakšen bralec partitur, ker vse koncerte in dogodke prenašamo v živo, prek spletnih strani. Gre za prijetno okolje, vedno sem obkrožen z glasbeniki in ekipo, s katerimi rad delam. Moj prvi poklic seveda ostaja glasbenik in ustvarjalec, tega nikakor ne bi dal na stran. A za preživetje je pač treba malo zavihati rokave, sploh v New Yorku, enem najdražjih mest na svetu.

Vmes ste bili na magistrskem študiju v Barceloni, kajne?

To je bilo v času pandemije, v Barceloni sem bil sicer aktiven, ampak zelo omejen, že zaradi drugega okolja, to je bil tudi čas, ko nobeno mreženje ni bilo mogoče. S soprogo, ki je Američanka, sva ostala dlje, kot sva načrtovala, dokler se avgusta lani nisva preselila nazaj v New York.

Verjetno je bila ponovna migracijska izkušnja za vas tokrat drugačna, manj stresna?

Na neki način da. Zdi se mi, da sem se nekako znebil tega bremena. Morda zato, ker mi bo čez dobro leto, po treh letih, zakonska zveza omogočila ameriško državljanstvo, morda tudi zaradi drugačnega časa, v katerem živimo. V New York sem prišel že pri 19 letih, zdaj jih imam 33, v tem času pa sem skozi svoje projekte tudi osebnostno rasel.

Ste se migracijskega stresa otresli tudi s pomočjo psihoanalitika Carla Junga?

Navdih za ime zadnjega dela trilogije, From where to forever, izhaja iz njegovega dela Aion in predstavlja ciljno točko glasbene trilogije, kjer neznanka prostora »od koder« in časovna večnost »za vedno« postaneta podrejena procesu individualizacije, izgubita pa tudi svojo moč v smislu migracijske anksioznosti. Dosti berem, všeč so mi psihološke analize osebnosti, osebnostnega razvoja in v tej Jungovi knjigi sem nekako dobil to idejo o času in prostoru, ki pa zame zdaj pravzaprav ne obstajata več. Doma sem tu in tam in hkrati še kje drugje, prostora ne dojemam več kot ločenega, postalo je vseeno. Nekako sem sprejel to svojo usodo.

Najprej ste bili jazz glasbenik in šele nato ste se poglobili tudi v komponiranje klasične glasbe, oboje tudi na zelo zanimiv način spajate.

Vedno me je zanimala klasična glasba, poznal sem ogromno del tudi skozi partiture. Še vedno pa sem jazz glasbenik, klasična glasba mi samo nekako prinaša ideje, ki jih vpletam v kompozicije. Ta vpliv je mogoče slišati na določenih mestih v partituri, pokaže se tudi v sami orkestraciji, razvezanih harmonijah, pa v teksturah, ki se pojavljajo. Res poskušam dobro razmisliti, preden dam ideje na papir, se pravi, kaj bo delovalo in kaj ne. Lahko bi rekel, da je bil The port of life nekakšen začetek tega pristopa mešanja jazza in klasike, saj sem interludije in preludije napisal klasično za godalni kvartet. Še vedno pa se držim jazz smeri, ki je tudi nekakšen »output« vsega skupaj. V moji glasbi je prisotno marsikaj: drugi glasbeni vplivi, rad imam svetovno glasbo, v Barceloni sem se recimo bolje spoznal z žanrom flamenkom. Črpam iz vsega, kar mi je bilo ponujeno v življenju, kar sem imel priložnost slišati, in se mogoče zdaj v moji glasbi pojavi celo nezavedno. Tudi to te lahko dela edinstvenega.

Včeraj ste v Izoli zaključili devetdnevno turnejo s Kelly Green/Jean John Triom.

Kelly Green je izjemna pianistka in vokalistka, ki zna na odru narediti tudi odličen šov, zagotovo na newyorški sceni velja za vzhajajočo zvezdo. Zraven je še basist Luca Soul, njen soprog in moj prijatelj iz zgodnjih študentskih let. S to zasedbo v New Yorku ogromno igramo. Zelo smo uigrani, ne govorimo dosti, preden gremo na oder, vse se nekako razvija organsko, vsi aranžmaji so naučeni po posluhu. Igrati vsak večer, vsakič pred drugimi poslušalci ter širiti to glasbo, ki jo z užitkom igramo, je za glasbenika nekaj najlepšega.