Francosko-španski kitarist in pevec Manu Chao bo v Kranju, natančneje na gradu Khislstein, 16. septembra zaključil Prešerno poletje, kjer so organizatorji sicer izpeljali prek sto različnih dogodkov. Manu Chao je ikona protestniškega kantavtorstva, hkrati pa že blagovna znamka, ki je zagotovilo za polna prizorišča. Tako na Lentu v Mariboru, kjer je nastopil poleti, kot zdaj za kranjski koncert so karte pošle praktično takoj.

Očitno ni le zmes rocka, panka, skaja, reggaeja, salse in še česa tista, ki vleče ljubitelje popularne latino glasbe na njegove koncerte. Pomembna je tudi sporočilnost njegove glasbe, prek katere opozarja na globalne probleme človeštva, hkrati pa opogumlja diskriminirane, zatirane ljudi. Nedvomno mu je uspelo izumiti formulo, po kateri proizvaja hite, že vse od svoje prve skupine izpred petindvajsetih let Mano Negra ter tudi prek zasedb Radio Bemba ali La Ventura – ti so se hipoma povzpeli na vrh lestvic tako v evropskih kot latinskoameriških državah. Od osemdesetih prejšnjega stoletja, ko je sprožil pravo alternativno latino gibanje, je prodal milijone albumov. In ni le glasbenik in politični aktivist, temveč je tudi producent, poliglot, popotnik.

Megazvezdnik, ki sicer lahko v trenutku razproda stadion, tokrat v goste prihaja v bolj intimnem, akustičnem vzdušju. Na odru se bo družil s kitaristom Lucianom Eduardom Falicom in tolkalcem Philippeom Teboulom. Menda bo na odru Minoriti odigral enega svojih najmanjših in najintimnejših koncertov v zadnjih tridesetih letih sploh. To bo tudi njegov edini nastop v Sloveniji v tem terminu.

Akustični koncerti, se zdi, pa so mu v zadnjem obdobju vendarle bolj pisani na kožo; nenazadnje se je v manj spektakularni različici pojavil tudi letos na Lentu ter pred dvema letoma na obmejnem festivalu No Borders Music Festival. Takrat je recenzent Gregor Bauman zapisal, da Manu Chao deluje »na principu žanrske lepljenke, ki kot taka ne zahteva veliko napora, niti v sebi ne nosi pretiranih skrivnosti; vendar pri njegovi glasbi nikdar ni šlo za kaj več. Koncerte že od nekdaj šteje za kolektivno terapijo, kjer je glasba v službi sporočila oziroma (njegovih) političnih stališč«.

Priporočamo