»Urban Koder je doštudiral medicino, a so ga usoda, ljubezen in nadarjenost vrnile glasbi. Pri trinajstih letih se je preizkusil pri Veselih beračih, trobento pa je nato, ne mnogo starejši, že leta 1945 igral v prvi zasedbi Plesnega orkestra. Bil je vodja Ljubljanskega jazz ansambla, ki je posnel prvo jazz ploščo v povojni Jugoslaviji, in eden od ustanoviteljev Jugoslovanskega jazz festivala, kasneje tudi Ljubljanskega jazz festivala. Bil je odličen trobentač. Kot čuten opazovalec časa in ljudi se je trobenti povsem predal. 'Jazz je bil tedaj glasba svobodnega sveta,' je dejal, 'igrali smo ga zato, da bi bil svet lepši.' Razigran, razgledan in radoveden je igral s Henrijem Mancinijem in Louisom Armstrongom.
Zdi se, da je napisal več glasbe, kot je je mogoče 'prešteti'. Ogromno je pisal za otroške in igrane radijske igre, prav tako za gledališke predstave. Tu je še 20 celovečernih filmov, štirje dokumentarci, deset televizijskih nadaljevank in 15 kratkih animiranih filmov ter seveda avtorska glasba, ki jo je izvajal njegov ansambel.
Približno sto je tudi njegovih šansonov. Opus šansonov Urbana Kodra je veličastna kulturna dediščina slovenske ustvarjalnosti, je preplet najboljših glasbenih interpretacij z vrhovi slovenske besede.
Če bi Urban Koder napisal samo glasbo za film Cvetje v jeseni, bi se še vedno uvrstil med velikane slovenske glasbe. Če bi odigral zgolj trobento v radijskem avizu Lahko noč, otroci, bi bil ikona pravljičnih večerov slovenskih otrok in njihovih staršev.
Nobena nagrada in nobeno priznanje ne moreta ustvarjalcu pokazati, koliko občutenja in občudovanja je v ljudeh ob glasbi Urbana Kodra. Slovenci za njegovo glasbo menimo, da je z nami od nekdaj. Življenja brez nje si ne znamo predstavljati in vemo, da je prav zaradi nje lepše.
Velikanu glasbenega ustvarjanja in svetovljanu odprtega duha smo zato dolžni veliko hvaležnost in vse spoštovanje.«
Izjemen ustvarjalni opus
Tako so zapisali v obrazložitvi priznanja, ki ga je predsednik republike Borut Pahor pred nekaj dnevi podelil Urbanu Kodru. Srebrni znak za zasluge je prejel za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki, filmski, radijski in glasbeni prostor. Gospoda Kodra smo obiskali na domu v bližini ljubljanskih Križank. Dogovorili smo se za pogovor takoj po končanem televizijskem prenosu smučanja, ki ga z ženo Heleno, uspešno scenaristko in režiserko, redno vneto spremljata.
Gospod Koder, letos ste dopolnili 90 let. Pred časom je Nina Zagoričnik, s katero ste tudi sodelovali, dejala, da v sebi nosite mir.»Živel sem zelo nemirno. Ogromno sem delal, igral, smučal, plezal… Sem neke vrste umetnik – in to smo ljudje, ki ne smemo biti preveč mirni, če ne, nič ne naredimo. Gospe se pa seveda zahvaljujem, da me sprejema na način, kot je omenila.«
Od 16. oktobra 1965 umirjate otroke z znamenito glasbeno špico radijske oddaje Lahko noč, otroci. To kompozicijo ste napisali in obenem zaigrali trobento. Otroci, ki so jo poslušali prvi, so danes stari okrog 60 let.»Zadovoljen sem, da je to moj prispevek otrokom, ki ob radiu poslušajo pravljice, še posebno pa me veseli, da me bo ta avizo preživel.«
Kako se je začela vaša glasbena pot?»Med vojno je nekaj članov zasedbe Veseli berači odšlo v partizane in nekaj mest je ostalo izpraznjenih. Na njihovo povabilo sem se jim kot trinajstletnik pridružil in nadomestil trobentača Mirča Kraglja. Ko je oče slišal za moj namen, me je peljal k zdravniku dr. Tavčarju, sinu Ivana Tavčarja. Ta me je pregledal in ugotovil, da imam zdrava pljuča in bom lahko igral trobento. Vadili smo po stanovanjih in se pripravljali, da bomo Slovencem po koncu vojne zaigrali dober jazz. Prepričani smo bili o zmagi nad Nemci in Italijani.«
Usodna fotografija z Dizzyjem Gillespiejem
Vendar po vojni jazz ni bil najbolj zaželen.»Po osvoboditvi je v Ljubljano prišel Bojan Adamič in me povabil v orkester. Spomnim se nastopa v Beogradu, kjer smo igrali nekaj Adamičevih kompozicij in na koncu skladbo, ki jo je igral Harry James. Dvorana je eksplodirala, ljudje so ploskali, vpili, celo jokali. Ponoči pa so takratnega direktorja ljubljanskega radia Anteja Novaka in Adamiča poklicali na zagovor. V pisarni CK ju je pričakal Milovan Đilas in jima začel z uniforme trgati medalje. Mojstra Adamiča so poslali v Albanijo učit klavir, nam pa prepovedali igrati jazz in nekaj časa smo na radiu igrali samo ruske marše. Po letu 1948 je bilo spet vse drugače. Leta 1954 sem formiral Ljubljanski jazz ansambel, v katerem so bili Mario Rijavec, Dušan Veble, Ati in Mik Soss… Leta 1955 sem doštudiral medicino in na zadnji izpit k Ježkovemu bratu, profesorju Milčinskemu, prišel v smokingu z metuljčkom. Naravnost s snemanja za avstrijsko televizijo. Profesor je bil očaran nad mojo obleko, ni mi verjel, da prihajam s snemanja, in dal mi je oceno 10.«
Vendar ste delo zdravnika opravljali le pri vojakih.»Da, najprej v Beogradu in potem v Zagrebu, kjer sem imel kar nekaj prijateljev jazzistov. Ko je v Zagrebu gostoval Dizzy Gillespie, sem se pri prijatelju oblekel v civilno obleko in odšel na koncert. Tam sem srečal Žarka Petana, ki mi je naredil uslugo in me fotografiral z Gillespiejem. V nadaljevanju se je izkazalo, da to ni bila ravno usluga. Fotografija je bila objavljena v Tovarišu, kar je nekako prišlo do vojašnice in kazensko so me poslali na madžarsko mejo. To je bil čas, ko smo bili sprti z vzhodnim blokom, na našo postojanko so Madžari občasno streljali, jaz pa sem hodil po obstreljene ali mrtve, ki smo jih potem s čolnom dostavljali v bolnišnico ali mrtvašnico. Imeli smo komandanta, ki mi je ves čas pil kri. Potem je nekega dne dobil vnetje srednjega ušesa in je tulil od bolečin. 'Dajte mi pištolo, da se ubijem!' je kričal. Šel sem po kapljice v lekarno, mu jih nakapal v uho in bolečina je popustila. Od takrat naprej sem imel mir. Bil sem pravi gospod, imel sem konja, s katerim sem se podajal do jezera ali katerega od lokalov.«
Kako je bilo z zdravniško službo po vojni?»Zelo kratek čas sem bil stažist, vabili so me na kliniko, potem pa me je poklical minister, imena se ne spomnim, vem pa, da je bil precej obilen, in rekel: 'Vi greste zdaj v Makedonijo, kjer je ogromno nalezljivih bolezni.' Takrat sem že poznal ženo Helenco in me ni prav nič mikalo, da bi odšel na področje nalezljivih bolezni tisoč kilometrov od Ljubljane. 'Tovariš, veste, kaj,' sem mu rekel, 'jaz od zdajle nisem več zdravnik.' 'Kaj pa ste?' 'Trobentač.' In sem odšel.«
Goli hlapec s klobukom
Kaj je pripeljalo do tega, da vas je Louis Armstrong povabil na koncert?»Po koncertu, ki ga je imel v Ljubljani, so ga peljali v restavracijo hotela Lev. Tam ga je pričakala pesem When it's sleepy time down south. 'Ne bom še tu sebe poslušal,' jim je dejal Armstrong. Povedali so mu, da te pesmi tokrat ne izvaja on, ampak jo jaz. Nato me je povabil na koncert v Zagreb, kjer sem ga spremljal s trobento. Ob slovesu mi je v knjižico zapisal posvetilo: 'Trobentač trobentaču, Satchmo.' To je bilo zame, nadebudnega glasbenika veliko priznanje.«
Ervin Fritz, kateremu ste uglasbili zelo veliko pesmi, je dejal, da ste se samo vi in Bojan Adamič poleg glasbe spoznali tudi na poezijo, kar je bilo izredno pomembno pri skladanju. Kakšen je bil vaš odnos do poezije?»Hja, pozitiven. Velikokrat sem komponiral na besedila poetov, kot so Ervin Fritz, Milan Jesih, Janez Menart in Kajetan Kovič. Ti so mi bili po občutenju in doživljanju sveta najbliže.«
Blizu vam je bilo tudi Cvetje v jeseni.»Moj ded je prijateljeval z avtorjem knjižne predloge Ivanom Tavčarjem in Presečnikova domačija, od koder je bila Meta v povesti, je bila v resnici dom njegovega starega očeta. V Ljubljani sta se Tavčar in moj ded veliko družila. Skoraj vsak dan sta se sestala v Roži v Židovski ulici, kjer sta po navadi pojedla golaž in se hudovala nad klerikalci. Ko so film že snemali, sva šla nekoč s Helenco tja pogledat in po vrnitvi v Ljubljano sem se usedel za klavir ter napisal vse teme. Naslednji dan sem povabil režiserja Matjaža Klopčiča na radio in mu jih v studiu zaigral. Nekaj časa je bil tiho, potem pa je dejal: 'Obljubi, da ne boš ničesar spremenil.'«
Tu, kjer zdaj živite, so živeli tudi vaši predniki. Za hišo je bil velik vrt. Vaš dedek je imel konje…»…in hlapca, ki je vedno spal gol s klobukom na glavi. Ko ga je vprašal, zakaj spi gol, mu je ta odvrnil: 'Saj k meni nihče ne pride.' 'Zakaj pa imaš klobuk na glavi?' je zanimalo starega očeta. 'Za vsak primer, če vseeno kdo pride.'«
Nad čim sta najbolj navdušeni v življenju, kaj vas najbolj izpopolnjuje, na kaj ste ponosni?»Mnogokrat sem pretiraval v življenju, se nad čim preveč navduševal. A če rečem, da sem v življenju najponosnejši na ženo Helenco, ne pretiravam.«
