Po dvajsetih letih profesionalnega udinjanja na glasbeni sceni je izdal svojo ploščo. Na kateri tudi poje. Čeravno pravi, da ni pevec, a to jih zase trdi še nekaj, kot Magnifico ali Strasbergar iz Mrfyjev, ki se je med intervjujem v sosednjem prostoru družil z Masayah. In še kdo. Smetanične okoliščine torej. Plošča je začela nastajati v času pandemije in se imenuje Me slišiš, svet?, Košir pa nastopa pod umetniškim imenom Stalker, kar lahko starejše spomni na film Tarkovskega, pomeni pa zalezovalec. Zakaj tako? »Ker smo v času pandemije, ko smo začeli komunicirati predvsem prek telefonov in računalnikov, na neki način zalezovalci postali vsi,« pravi.
Besedila delujejo razbremenjena pritiska višjih poetskih postopkov. Mestoma podobno kakšnemu Dinu Dvorniku?
Res me zanima, ali Tokac iz Dan D piše taka besedila zato, ker je iz Hrvaške? Ker ni toliko obremenjen s slovenščino kot tako? O tem razmišljam. Všeč mi je, če je besedilo impulzivno in iz prve. Da, podobno se da opaziti pri Dinu Dvorniku, ki so mu sicer drugi pisali besedila, med drugim tudi Gibboni, ali Oliverju Mandiću, čeprav ne vem, ali je on sam pisal besedila. Sicer pa sem malo globlje prijel za pero pri komadu Klovni jočejo, ko so srečni, pa recimo pri komadu Me slišiš, svet?.
Ali je Mandič morda pokazal kako reakcijo na vaše početje s Senidah?
Kolikor vem, se je javil in izrazil idejo, da bi se kaj naredilo skupaj, a poznam tudi zgodbo srbskih kolegov. Predrag Milutinović, te čase verjetno najbolj vroč balkanski bobnar, in njegova ekipa mlajših glasbenikov sta si želela delati z Mandićem, vendar se je po vaji ali dveh izkazalo, da to nikakor ne bo šlo. Da je človek milo rečeno preveč svoj. Kar se njegovega prejšnjega opusa tiče, seveda vsa čast. Take zgodbe oziroma takih zgodb pri nas ni oziroma marsikaj, kar pri nas gre skozi, tam ne bi prišlo skozi sito. Sploh kar se mainstream glasbe tiče, pri nas vidim praznino, predvsem v urbani pop glasbi, pred nami so bili Leeloojamais pa recimo Tabu, ki so resda malo mejili že na rock, predvsem z Nino na vokalu, imamo močno alternativo, drugo je bil in je še vedno rock. Predvsem take zgodbe težko živijo na terenu. Recimo Muff smo lahko nekaj napolnili v Ljubljani in Mariboru, drugje pa niti ne več.
Koliko vstopnic ste Muff prodali v Mariboru? Štiristo, petsto?
Je bilo tudi več, vendar drugje že ne. Če imajo nekje na Koroškem na primer veselico in naslednji teden Big Foot Mamo, se bo občinstvo preselilo tja, v primeru Leeloojamais ali Muff ne. Tudi vodilna imena festivalov so vedno rock. Siddharta nekoč, danes Jokerji in Mrfy.
Vas rock ne vznemirja?
Seveda me, in to izrazito. Moja plošča je v bistvu rock.
Zračna, mestoma tudi zabavna plošča. Na trenutke blizu izraza starih Bumerangov, Letečih potepuhov, mestoma Stonesov, morda tudi Van Halena, kakega Toma Pettyja, čeravno se, kar se vašega igranja kitare tiče, kot morebiten vzornik vsekakor ponuja Jeff Beck. Njegov fusion. Kako pomemben je bil on?
Zelo. Jeff Beck je kitarist, ki je rasel vse življenje in bil na koncu najboljša različica sebe, kar se za Jimmyja Pagea ne bi dalo reči, saj je po razhodu z Led Zeppelin prenehal napredovati. Tudi Clapton je, kot McCartney, zgolj zadržal kakovost in ni šel čez sebe, medtem ko je Jeff Beck do konca življenja vijačil svoje avtomobile in kitare ter stalno napredoval. Zaradi njega se naježim in zelo je vplival name.
Zakaj samostojna plošča, na kateri tudi pojete?
Ker sem imel dovolj tega, da dajem komade za to, da so mašilo na izdelkih drugih oziroma da se uporabijo zgolj zato, da se zapolni kvota skladb, ki so potrebne za album. Meni pa predstavljajo del življenja.
Pod koliko skladb ste doslej uradno podpisani?
Na Sazasu jih je prijavljenih okoli 250.
In v koliko primerih ste bili nezadovoljni s tem, kar je iz njih nastalo?
Se je že zgodilo, da je iz komada nastalo nekaj, česar res nisem hotel. Imaš komad, ki je žerjavica, v katero pihaš, potem neki producent to zapakira v obliko, da si rečeš: »Ej, fantje, pa ne gre za to.« Odrasel sem v obdobju, ko je bilo igranje na sessionih finta. Ko nam je pomenilo to, s kom in kje si igral.
O katerih časih govorite?
Okoli leta 2000, ko je veliko ljudi začelo študirati v Gradcu, Celovcu in na Nizozemskem, čeprav v prvo generacijo spadajo starejši, kot na primer Igor Leonardi, Aleš Rendla ali Primož Grašič, ki je šel v Celovec. Ti so bili prvi, potem je bilo zatišje, nato smo prišli mi. Študij je postal dostopen in ne predrag. Po srednji šoli, ki sem jo opravil na šubički, sem najprej poskusil vpisati filozofijo, vendar nisem bil sprejet, nato sem leto dni vedril na teologiji, potem sem šel v Celovec.
Zbor vseh nekdanjih študentov teologije, se zdi, bi lahko bil spektakularen skup?
Uh, to bi bil film.
Kateri je bil vaš prvi najstniški bend?
Stonerska fusion zasedba Doggy Stones z Borom Zakonjškom in Jernejem Kržičem, s katerim sva pozneje delala tudi z Raiven.
Od kdaj pravzaprav igrate kitaro?
Od devetega leta. Zabavna zgodba. Starejši brat je najprej hotel igrati kitaro in mama je našla šolo na Vodnikovi domačiji, kjer so imeli tudi predmet sintesajzer, kar je bilo določeno meni, a ko je brat to slišal, se mu je sintesajzer zdel bolj imeniten in me je kot starejši izrinil, da sem moral na kitaro jaz. Danes sem profesionalni kitarist, on pa novinar.
V kakšnem razmerju so vaši prihodki, razdeljeni na živo igranje in avtorske oziroma izvajalske pravice?
Več kot polovico letnega prihodka naredim na terenu, nekaj v studiu, drugo pa od avtorskih in izvajalskih pravic. Tudi v najboljših letih, kot soavtor sem podpisan pod tri najbolj predvajane skladbe v minulih letih, mi ni uspelo sestaviti iz naslova avtorskih in izvajalskih pravic nadomestil za dvanajst mesečnih plač v letu. Ker je trg majhen, sistemi, kot so založbe in kolektivke, pa ne prinesejo dovolj denarja v žep izvajalcev in avtorjev, so ti prisiljeni, da multitaskajo, sami producirajo glasbo, videospote, delujejo v samozaložbah in ustvarjajo mikrosisteme, ki jim omogočajo preživetje na trgu, ne da bi bili zaposleni v rednih službah. Oboje rezultira v slabši kakovosti končnega izdelka.
Kateri vam je najboljši kitarski riff Rolling Stonesov?
Can't you hear me knocking.
